Čikaški Rise Against se vračajo na sceno s sedmim studijskim albumom. Na njem vztrajajo na radiu prijaznih rockovskih koračnicah in se vztrajno oddaljujejo od svojega surovega punk rock zvoka, ki je bil značilen za začetno obdobje delovanja skupine. Ekološko ozaveščeni aktivisti, zaščitniki žival, ljubitelji obutve VANS in protagonisti veganstva, bi nemara navkljub vsemu morali zaužit kak kos surovega mesa, pa vendar. Oni izbirajo. Očitno jim uspeh zadnjih dveh studijskih albumov, ki sta jim prinesla visoki uvrstitvi na Billboardovi lestvici 200 najbolje prodajanih albumov silno godi, zato vzdržuje »The Black Market« tovrstno špuro. Zelo uspešno. Teden dni po izdaji, je namreč pristal na tretjem metu prej citirane lestvice, kar je le mesto slabše od predhodnika »Endgame«.
Nove skladbe krasi odlična, dinamična in v razporeditvi gradnikov zvoka uravnotežena produkcija. Ta je raje zloščena, kot da bi vsebovala vsaj sled garaže. Prav tako so Rise Against ena tistih, s punkom prelitih skupin, ki ne prenaša dobro disonantnih vzgibov, pač pa vseskozi polaga komponistično pozornost na plasma nalezljive melodične spevnosti, ki ob adrenalinski naglici, kot jo premorejo riffi in aktivno ritmično vzmetenje, prinaša skupini preverjen zmagoviti recept, ki učinkovito kupuje maso oziroma je večini prijazno naravnan. Torej ohranjajo Rise Against z novim albumom koncept mainstreama, čeprav je nova plošča produkcijo oddaljena od »mehkejše« zvočnosti albuma »Appeal to Reason«. Da postajajo Rise Agianst vse bolj koncizni pri kreiranju aranžmajev dokazuje prav vodilni single albuma I Don't Want to Be Here Anymore, kjer po silno obetavni kitici bend izpreže iz razvite voltaže in nadaljuje s trivialno rešljivo in predvidljivo, ničkolikokrat slišano, formo refrena. Po drugi plati pa skladba Sudden Life, ki temelji na upočasnjenem, a nagroovano odebeljenem ritmu, potrjuje artistično zorenje v smislu komponiranja. Bend izmenja v tej skladbi serijo vodilnih ritmo0v in vodilnih fraz, obenem pa ne izgubi niti za hip rdeče niti velike kompaktnosti in melodičnega iztržka! Vsekakor ta skladba ne bo po godu privržencem starih Rise Against, je pa tipski dokaz kako z optimalnim iztržkom ustvariti skladbo, ki je lahko v slehernem trenutku radiu prijazna, obenem pa poseduje kredibilno artistično izpovedno držo in moč. Galopirajoči ritem kitice Zero Visibility bi si s pridom lahko izposodili kakšni Volbeat, žal pa preseka adrenalinski razvoj skladbe v kitici skozi nadaljevanje izbira fraze, ki »zabremza« refren in razbija formo kompozicije. V tem se iskri želja skupine, po preizkušanju drugačnih artističnih zavojev komponističnega formatiranja skladb, ki, tako kot v podanem primeru, ni nujno vselej učinkovita. Izrazna vez med preteklostjo in sedanjostjo je vsekakor prisotna in ji je moč na albumu slediti. Skladba, ki na albumu »The Black Market« najbolj učinkovito evocira duh preteklih časov albuma, kot je »Revoluton Per Minute«, je popadljiva in punkovsko izdatno nasršena The Eco-Terrorist in Me, kjer je vokal posebej našpičen, kar sledi nabritemu ritmičnemu maršu.
»The Black Market« predstavlja torej največji odklon skupine do tega dne, od starega zvoka in sloga skupine. Ko govorimo o albumu, ki stremi mainstreamovsko in radiu prijazno, deluje predvidljiva baladna People Live Here, zgolj dodatno v prid tej ugotovitvi. »The Black Market« je rockovsko komercialno usmerjen album, s katerim bodo Rise Against zagotovo obstali na špici najbolj priljubljenih punk rock zasedb nove ere. V artističnem smislu pa ne prinaša prav nič posebej vzdražno vznemirljivega.
na vrh