Novi album "savage power" metalcev - v svetu glasbe edinstveno navdahnjenih Virgin Steele z naslovom "The Black Light Bacchanalia", je nov konceptualizirani kamen v mozaiku, ki je nastal pod taktirko genialnega uma šefa skupine, multi-instrumentalista, pevca, komponista, "verzepisca" in vizionarja Davida DeFeisa.
Nov album je v vsem 100% Virgin Steele album, hkrati s tem pa odpira skupina novo poglavje v svoji začrtani glasbeni poti. Lahko rečemo mirne duše, da tako multifacetnega in raznolikega albuma Virgin Steele še niso posneli v karieri. Še več. Lahko rečemo tudi tako kompleksnega v samem komponističnem smislu. Nekatere točke tega albuma so tako razgibane, da lahko govorimo o stopnji kompleksnosti, ki se že skorajda nevarno spogleduje s predznakom "progresivno". To je album, ki ne gre takoj v ušesa, pač pa zahteva svoj čas in potrpljenje. A ko se poslušalec sprijazni z njegovo vibracijo, edinstveno atmosfero, spozna svojo novo ljubezen (na prvi pogled!). To je neizpodbitno. Virgin Steele so unikatna formacija. Vedno so bili in vedno bodo. Za njih velja, da jih lahko le ljubiš ali sovražiš. Vmesne poti ni.
"The Black Light Bacchanalia" je album, kjer je vselej širokopotezni David Defeis kljub drznemu stremenju po maksimalni razgibanosti in kompleksnosti kompozicij, uspel ubrati odlično umerjeno srednjo lego, ki združuje riffovsko surovost, kot eno zaščitnih znamk, prepoznavnega zvoka skupine (ta mora biti namreč obvezno prisotna, ko govorimo o power "divjaštvu" Virgin Steele) ter jo čutno uravnovesiti z aranžmaji za klaviature. To je storil tako, da album v slehernem trenutku ohranja rdečo nit. Motivi so postavljeni na način, da se kompaktno in kompatibilno navezujejo drug na drugega. Strah pred motivsko fragmentacijo in pred težko osvojljivim albumom, na kar vas lahko napeljuje misel dvoma ob pretiranem glasbenem eksperimentiranju v sicer dolgih kompozicijah, je torej povsem odvečen!
V produkcijskem oziru je DeFeis spravil od sebe znova zelo živ album. Na njem se lahko riffi pohvalijo še z izdatno surovostjo. Zato dosegajo še z večjo učinkovitostjo preko albuma kreacijo tiste prave in zahtevane težke metalske zavese, ki je nabita s temačnostjo, mrakom in gosto meglo in ki vzbuja občutje pričakovanja popolne pogube in agonije. Drama element je odločno poudarjen in mojstrsko izpostavljen. V tem oziru ne gre dvomiti v DeFeisa. Dečko je izkušen lisjak in ve kako mora pristopati v studiu.
DeFeis je znova pravi vokalni kameleon. Tudi v tem oziru je "The Black Bacchanalia" nek nov mejnik, saj toliko vokalnega preizkušanja pred njim še ni bil deležen noben predhodni Virgin Steele album. Od angelskih čistih vokalov, do poganskega divjaštva, ki ga odraža vokalno besnilo, skladbe pa so znova polno zasičene z različno oblikovanimi kriki, ki izdatno pripomorejo k približanju želenega razpoloženjskega stanja albuma poslušalcu. Zanimivo je da prva skladba By The Hammer Of The Zeus ne razodene takoj tega, kar ponuja album. Zlasti zaradi refrena, ki rad potegne v melosu na pretekla dela Virgin Steele. Manj zanimiv začetek albuma pa nadomestijo precej bolj zanimive skladbe. Nekatere teksture so že tako kompleksne, da nas Virgin Steele tokrat dejansko presenečajo. Drugi del albuma je v tem inspirativno-ustvarjalnem smislu še bolj navdušujoč, zlasti ko se srečamo s svežnjem daljših kompozicij, kot so The Orpheus Taboo (za Virgin Steele vsebuje nekatere doslej neznačilne teksture in zategadelj smelo izpostavljen element presenečenja), To Crown Them With Halos (osrednja, najbolj razgibana kompozicija), naslovno skladbo albuma ter intenzivnim zaključkom. Baladna The Torture's Of The Damned, umeščena na sredino albuma je blagi poizkus re-kreacije baladnega vzdušja tipa Child Of Desolation iz albuma "The House Of Athreus Act. I" (1999), s to razliko da je delo kitare precej bolj dejavno in izkoriščeno.
Ko smo pri rabi kitare naj povem, da je tokrat David Pursino aktivno vključen vseskozi v delo. Preko vseh 76 minut. Ta odlični kitarist in glasbeni posebnež nosi to pot poglavitni delež, ko govorimo o razvejanosti, pestri motivski začinjenosti enega najbolj napredno zasnovanih albumov Virgin Steele kariere. Pursino plasira številne kitarske ornamente na motivskih prehodih, kompozicije pa postanejo dodatno zveličane, ko se vključijo vanje značilne in na miljo prepoznavne Pursinove solaže. Pursino je tokrat še posebej navdahnjen v izraznosti.
Glede na silno sterilen in neposrečen zvok bobnov prejšnjega albuma "The Visions Of Eden" (2006), ko si je DeFeis zaradi finančnih omejitev pomagal celo s programiranjem dvojne bas boben stopalke, je tokrat na bobnarskem sedalu vseskozi Frank Gilchriest. Bobnanje je živo in razgibano, kot že dolgo ne pri Virgin Steele, to pa je dodaten pomemben kamenček v mozaiku, ki prinaša plus točke, da lahko označimo "The Black Light Bacchanalia", kot nov vrhunski Virgin Steele izdelek. Vrhunski v tem oziru, da so DeFeis in kompanija resnično mislili na vse detajle in jih loščili ter pilili do studijske perfekcije, po kateri je David DeFeis itak znan.
Dotaknimo se na hitro še koncepta. Naslov, ki izhaja iz grške mitologije bi lahko šel nekako takole: "Črna orgija posvečena bogu Bachusu". Torej "noro življenje". DeFeis nas popelje skozi različna zgodovinska obdobja, kjer raziskuje uničevanje poganstva preko pogube svečenic, boginj in prerokinj, ki so bile vse po vrsti kruto umorjene, začenši z Lilith (To Crown Them With Halos), kar nakazuje, da sta koncepta novega albuma in "The Visions Of Eden" povezana. Izkoreninjenje poganstva naj bi bilo povezano z naklepnimi umori svečenic in prerokinj, končno eksterminacijo ženskega principa v božanskih figurah. Ta "ureditev" religije v "eno" religijo, se danes odraža v fundamentalizmih. Ne le na področju verovanja v religije, pač pa v vseh življenjskih sferah. Skladba, kot je The Orpheus Taboo, pa je izzivanje enega in edinega Boga, kar pomeni da se novi album dotika tudi uporništva. Uporništva proti uniformizmu, kar je gotovo aktualna kost za glodanje tudi v novem mileniju. Če se ozremo le na naslovnico, ni težko ugotoviti upodobljenih simbolov poganstva, ki pripadajo različnim kulturam, različnih zgodovinskih obdobij človeške ere. Torej ne gre za nečimrno napako avtorja naslovnice, pač pa za jasen namen približanja sporočilnosti konzumentom albuma.
Album zaključita dve daljši kompoziciji. Prva je Necropolis (He Answers Them With Death), ki bo s himnično pompoznim refrenom ljubiteljem power metala še posebej prirasla k srcu in za njo Eternal Regret vpeta v srednji tempo in izrednega melosa nabitega z občutji melanholije, spoznanja, obžalovanja in odpuščanja. Obe skladbi sta novi živopisani zgibanki in album pripeljeta v njegovem zaključnem delu do absolutnega atmosferičnega vrhunca.
"The Black Light Bacchanalia" je album za vse zveste Virgin Steele fane. Lepšega albuma si oboževalci te unikatne skupine namreč ne bi mogli želeti. Hkrati s tem ubira skupina nov evolutivni korak, saj ponujajo z njim Virgin Steele doslej svoj najbolj ambiciozen dosežek. Ne toliko v smislu sporočilnosti, kot v pristopanju oblikovanja kompozicij. Te se lahko pohvalijo z mero raznolikosti in razgibanosti, kot je ni bil doslej deležen še noben prejšnji Virgin Steele album. To pa je tudi neposredni dokaz, da Virgin Steele še naprej zorijo v artističnem oziru, da se jih drži še vedno kreativni navdih, ki zna poslušalca še kako presenetiti, zapeljati in navdušiti. Ostane nam samo še ena želja. Da se Virgin Steele končno pojavijo na evropski turneji, ki bo tako prva prava po letu 2001.
na vrh