Suicide Silence: The Black Crown

Ljubitelji metalskih ekstremov dobrodošli doma! Tretji studijski izdelek Suicide Silence predstavi zasedbo v najzrelejši luči doslej. V produkcijskem oziru pridobivajo Suicide Silence znova na večjem izpostavljanju živega, surovega občutka, kar prinaša ljubiteljem te skupine hvaležno učinkovanje v še večjem približanju občutij brezkompromisno togotne agresije, kot jo sproža kvintet.

Elementi, ki so predstavili skupino na predhodnih dveh albumih, so v celoti ohranjeni tudi na "The Black Crown". V tehnično izvedbenem smislu je kar se tiče dinamike vnosa vratolomnih breakedownov, ki prežemajo tudi novi material ter superiorno izpostavljene rušilnosti nizko uglašenega riffanja, slednje mestoma opomni na spogledovanje z elementarnostjo Pantera thrash riffa, album "The Black Crown" izdelek, ki stoji v polnem siju za svojimi dejanji.

Deathcore z veliko poltonskih rešitev, ki ne prenaša melodije. Element, ki je nujen v nizanju apokaliptičnih razgledov in sprožanju ušesnega krvavenja konzumentov! Vsekakor tudi novih Suicide Silence, ki ta domet kvečjemu poglablja.

No če gremo v podrobnosti, pa obenem nekoliko  dolgočasi prav ta, že izkoriščen arzenal obeh kitaristov, ki se v rešitvah mnogokrat samoreplicirata. Izrazno omejenost na kitarski riff, pa po drugi strani učinkovito razbija odlični kričač skupine Mitch Luker, za katerega ste lahko brez skrbi, da si ni privoščil v vmesnem času, ki je preteklo med prejšnjo in novo izdajo, niti urice pevskih vaj. Njegovo dinamično preklapljanje z "death growla" na "boleče" vreščanje, deluje znova brezhibno in Mitch ostaja prvovrstno utelešenje pogubne dinamike, ki tako rešuje občasno togost in občutek ležernosti zadrževanja obeh kitaristov znotraj že preverjenih formul ubiranja kitarskih fraz.

Skupina se je v tem oziru poslužila še dodatnih potez razgibanja skladb. Tako je vokalni duet na skladbi Smashed, mimogrede prav slednja sloni na odličnem Exodus - Pantera riffovskem groove vzmetenju, primer visoke kompatibilnosti vokalnih pristopov Lukerja in Franka Mullena (Suffocation), na moč dobrodošel in skladba sama po sebi v kvalitativnem smislu izstopa na albumu. Drugi gost, ki sodeluje z vokalom na skladbi Witness The Addiction, mimogrede najdaljši skladbi albuma, ki meri v dolžino dobrih pet minut in pol, je Jonathan Davis (Korn).  Slednji s čisto vokalno melodijo in specifičnim vokalnim pristopom vnaša občutek, križanja Korn nu-metal principa z death coreom. Skladba, ki nekoliko umiri album na sredini, nekako ne bo po godu tistim, ki branite izrazno čistost skupine, kljub temu pa skupina s to skladbo ne izgublja zlovešče pogubnega fokusa na albumu!

Čeprav ne prinaša album česa pretresljivega , pa je aranžiran tako, da je odsekan na precej bolj intenzivnem nivoju glede na predhodnik in zato najbolj rušilen album Suicide Silence doslej. Vse skladbe, z izjemo instrumentalnega in milo rečeno nepotrebnega interludija March To The The Balck Crown, so skvašene naravnost za prezentacijo energije surovega in brezkompromisnega Suicide Silence besneče satanskega marša na odrih. Vsi, ki se zavedate odrske moči Suicide Silence, kar so predstavili fantje nedavna tudi na obisku slovenske prestolnice, veste kaj to pomeni. In to je tudi osnovna točka gorišča, ki ji je skupina sledila pri ustvarjanju "The Black Crown". Biti najbolj brutalen. V svoji izrazni špuri sodijo Suicide Silence tudi ob izidu svojega tretjega albuma gotovo v samo špico brutalnosti sproženega zvočnega terorja, kot ga lahko utelesi žanr "deathcorea"!