Če katera izmed pomembnejših rock skupin brije norca iz svojih ljubiteljev zadnja leta, so to zagotovo Foreigner. Kopica takšnih in drugačnih kompilacij z največjimi hiti, s predznakom jubileja in obhajanja pomembnih letnic, zdaj zavoljo onega, tretjega in še kakšnega razloga. Novega studijskega albuma pa od nikoder! Še vedno ne. Od leta 2009 ga čakamo. Skupina ob tem nenehno koncertira. Zdaj v akustični maniri, zdaj v električni, z večinoma stalnim repertoarjem svojih največjih uspešnic.
In za povrhu vsega tega prihaja še en album z besedo »best of« v naslovu, kar prinaša novo vrsto zavajanja. Gre namreč za koncertni dokument, ki je dobil tak naslov zato, ker so Foreigner na dveh zaporednih koncertih sredi New Jerseya izvajali repertoar, na katerega so dodali nekaj več skladb iz svojega znamenitega albuma »4« (1981), kot jih izvajajo sicer. Tako je dobil naslov »best of Foreigner 4« tisti »and more« v njegovem nadaljevanju pa pomeni, da so na dokument dodani seveda radijski zimzeleni skupine. Kakopak drugače ne gre, saj je treba tudi ta dokument pač uspešno prodati.
Vsa reč bi bila, navkljub uvodnemu ogorčenju znotraj tega prispevka, povsem kredibilna v kolikor se skupina ne bi poslužila »prilagajanju« in »lepšanju« koncertnega posnetka za uradno izdajo. V set listi obeh večerov, s katerih je povzet dokument, je bilo po 15. točk. Zaigranih v povsem drugačnem vrstnem redu, kot na uradnem nosilcu. Kaj to pomeni? Bend je seveda uredil izhodne in vhodne dele v skladbah. Tako dobimo le 12. točk med katerimi so prekinitve ali z drugo besedo »kastrirani« koncertni dokument, ki ne zmore dostaviti pravega energetskega in atmosferičnega učinka, ki bi bil kar se da avtentična replika koncertnega vzdušja, ki je v dneh 03.10. in 04.10.2013, sredi New Jerseya in prestižnem prizorišču The Music Box hotela Borgata (Atlantic City).
Da zvenijo veliki veterani Foreigner tudi v zrelih letih na odru fenomenalno ni več novost. Kelly Hansen je znova iztisnil svoj fantastični vokalni maksimum, bend je oplemenitil svoj odrski zvok z dotikom velike senzibilnosti kitarskega čarovnika Brucea Watsona, ki se je Foreigner priključil leta 2011 kot permanentni kitarist. Foreigner so se za njegovo integracijo odločili zavoljo zdravstvenega pešanja vodje skupine Micka Jonesa.
Ko prisluhneš točkam tega dokumenta, je jasno, da so Foreigner igrali znova perfektno. Zvok je odličen, razporeditev zvočne slike briljantno podana. Nizke linije utripljejo toplo in polno, Jeff Pilson pa ostaja kot basist izjemen v krepostnem zvoku, ki ga sproducira in v tem kolik prostora pokrije njegov bas na nizkih linijah. Kontrasti med klaviaturami, kitarskimi riffi so znova optimalno nanizani, vokalne harmonije učinkujejo v skladu z veliko veščino, ki jo posedujejo Foreigner v mezincu leve roke, saksofon Toma Gimbella v skladbi Urgent znova naježi kožo in dostavlja enega od vrhuncev koncertnega dokumenta! Zvočnega in izvedbenega kiksa torej ni zaznati!
Zato toliko bolj togoti dejstvo, da se skupina ni odločila izdati tega dokumenta v maniri posnemanja avtentičnosti. Repertoarja obeh večerov sta bila celo dovolj različna, zato bi lahko Foreigner izdali cel zaboj več CDjev ter tako ponudili dva koncertna dokumenta z dveh koncertnih večerov brez rezov in brez tega, da so namerno premešali točke med seboj. Na set listi vsakega izmed obeh večerov sta bili dve točki akustični. Uradni dokument poseduje vsega eno akustično točko.
Ocena? Nezadostno! Človek bi bendu še nekako pogledal skozi prste, če bi izdal po »Can't Slow Down« do leta 2014 še kak studijski album, ali v istem časovnem intervalu ne obremenjeval tržišča s plejado best of kompilacij. Foreigner so torej že davno presegli točko, ko šlepanje na staro slavo postaja skrajno neokusno.
na vrh