Jethro Tull: The Best Of Acoustic Jethro Tull

Legende progresivnega folk rocka, Jethro Tull, se nezadržno bližajo svoji 40. obletnici delovanja, katero bodo, vsaj upajmo tako, temu primerno obeležili z izidom težko pričakovanega novega studijskega albuma na katerega njihovi ljubitelji čakamo že vrsto let. Medtem, ko novega albuma ni od nikoder in Ian Anderson, glas in glava skupine ter eden najbolj slikovitih in karizmatičnih glasbenikov našega časa, vse več časa posveča svoji solo karieri, se moramo zadovoljiti s kreativnega vidika precej neprepričljivimi izdajami kot sta bila denimo "The Jethro Tull Christmas Album" (2003) in koncertni "Aqualung Live" (2005), ki sta večinoma zgolj reciklirala veliko boljše izvirnike nekaterih njihovih del. Tudi vse "best of" kompilacije, ki so v tem času vzklile kot gobe po dežju niso dolgoletnim ljubiteljem skupine prinesle nič posebno novega. Večina se nas je v tem času že skoraj sprijaznila, da je Ianova solo kariera postala nekakšno nadaljevanje izročila Jethro Tull. Zato vsaka njihova izdaja, ki prinaša vsaj nekaj novega porodi zanimanje s strani osebe, ki šteje to skupino za eno svojih najljubših. "The Best Of Acoustic" vsebuje sicer samo dve prej neizdani skladbi vendar zato toliko bolj navdušuje nov pristop, ki so ga tokrat izbrali pri izboru svojih naj del. Že njen naslov pove, da se tokrat ne srečujemo s še enim dolgočasnim naborom starih uspešnic.

Ta kompilacija prinaša zbirko bolj in manj znanih skladb skupine, ki vsebujejo poseben poudarek na akustiki in s tem prikazujejo subtilnejšo plat skupine. Zato, ker sem nekako po tihem pričakoval, da se bodo enkrat spomnili predstaviti tudi svojo akustično podobo, saj se je v skoraj 40-ih letih nabralo kar lepo število izvrstnih del, kjer ima Ianova akustična kitara prednost pred električno kitaro Martina Barreja, me toliko bolj veseli, da so tokrat vendarle izdali malce drugačno kompilacijo, ki je dobila tudi uradni Ianov žegen, kar je razvidno tudi iz njegovih kot vedno izčrpnih in duhovitih spremnih besed. Kljub temu, da naj bi šlo za nabor akustičnih skladb pa ne gre za na novo odigrane akustične verzije znanih del brez spremljave električne kitare oziroma brez sodelovanja vseh članov skupine temveč po večini za njihove originalne verzije, kjer igra celotna zasedba. Razlika med originalnimi verzijami je samo v izboljšanem zvoku, kjer je produkcija znatno nadgradila zvok nekaterih skladb (zlasti tistih z "Aqualung") s tem, da posamezne akustične pasaže na skladbah, kjer aktivno sodeluje celotna zasedba, pridejo do večjega izraza.

Izbori si sledijo po kronološkem zaporedju, kar je v primeru Jethro Tull, ki so tako rekoč stalno spreminjali in nadgrajevali svojo zvočno podobo, zelo dobrodošla odločitev. Poleg klasike "Fat Man" (Stand Up, 1969), njihove verjetno najbolj znane akustična skladbe "Life Is a Long Song" (Living In The Past, 1972), "Mother Goose" (Aqualung, 1971), "Thick As a Brick" (pri slednjem gre seveda za skrajšano verzijo, ki se konča ravno takrat, ko bi moral nastopiti njen "električni" del), "Jack In the Green", "Velvet Green" (oba s Songs From The Wood, 1977), itd se tu nahaja tudi nekaj bolj obskurnih, a presenetljivo posrečenih izborov kot so denimo "One White Duck" (Minstrel In The Gallery, 1975), "Salamander" (Too Old To Rock'n'roll: Too Young To Die, 1976), "Dun Ringill" (Stormwatch, 1979) in "Under Wraps 2" (Under Wraps, 1984). Tu je tudi kopica manj znanih del kot so "Jack Forst And the Hooded Crow", "Jack-A-Lynn", "Broadford Bazar", ki so prej izšle samo na kompilacijah kot so bile "Nightcap" (1993), "20 Years Of" (1988) in "25th Anniversary" (1993) box set zdaj pa jih je moč najti v obliki bonus skladb na ponovnih izdajah studijskih albumov. Med njih so vtaknili tudi bluesy balado "Someday The Sun Wont's Shine" (This Was, 1968), eno izmed prvih del v njihovi karieri. Niso pa pozabili tudi na dve klasiki, ki sta v na novo aranžiranih verzijah izšli na "The Jethro Tull Christmas Album" (2003). To sta na novo odigrana verzija "A Christmas Song" (zdaj se nahaja tudi na ponovni izdaji debuta This Was, 1968) ter akustična verzija "Weathercock" (Heavy Horses, 1978). Slednje sicer nekoliko zamešajo kronološki potek nabora, kar pa me v na novo aranžiranih verzijah sploh ne moti. Ian je dal gor tudi dve deli iz svoje solo kariere, "The Water Carrier" (The Secret Language Of Birds, 2000) ter "Rupi's Dance" (Rupi's Dance, 2005). Slednja je posvečena njegovemu mačku Rupiju (kdor še ne ve; Ian je strasten ljubitelj vseh vrst mačjih zverinic). Osebno, razen na koncertih nastopih, ne odobravam mešanja del skupine s tistimi iz solo kariere določenega glasbenika, vendar v tovrstnem primeru, ko med Ianovo solo kariero in Jethro Tull, sploh v zadnjih letih, tako rekoč sploh ni kakšne velike razlike (razen Barrejeve odsotnosti) z lahkoto zamižim na obe očesi. Kot sem že omenil sta gor tudi dve skladbi, ki do zdaj še nista izšli na nobenem albumu in prispevata k temu, da je kompilacija zanimiva za slehernega pravega zbiratelja; solidna, prej še neizdana akustična verzija "One Brown Mouse" (original se nahaja na Heavy Horses, 1978) in koncertna verzija baročne klasike z naslovom "Pastime With Good Company", ki je še ena izmed odličnih adaptacij klasičnih trubadurskih del iz časov Henrika VIII.

Ta sicer zanimiva zbirka bolj ali manj akustičnih del iz njihove dolgoletne kariere je v prvi vrsti namenjena samo najbolj zvestim pristašem skupine, zlasti tistim, katerim je najbolj všeč njihova akustična folk rockovska pa tudi baladeskna plat (s tem, da se je treba zavedati dejstva, da se povprečna Tull balada vedno od daleč razlikuje od tradicionalnih, velikokrat osladnih, rock balad). Vsak pravi ljubitelj skupine si bo (po pošteni ceni, seveda) rade volje omislil to izvrstno zbirko in užival v njenem zanimivem in raznovrstnem naboru akustičnih mojstrovin najboljših v svojem poslu. Z njo bo čakanje na nov studijski (ali koncertni) album gotovo postalo nekoliko lažje. Medtem pa vsem, ki ne poznajo izročila skupine odsvetujem njen nakup in jim priporočam, da si za spoznavanje raje omislijo kako "navadno" zbirko najboljših del ali, še boljše, začnejo s spoznavanjem pri njihovih najboljših studijskih albumih.