Oliver Hartmann je glasbeni heroj nemškega mesta Aschaffenburg. Mož je prepoznan ko prvi glas petih studijskih albumov nemške power metal zasedbe At Vance, slišite ga lahko na kopici albumov, kjer je prispeval spremljevalne vokale k zborovskim harmonijam albumov skupin in projektov, kot med drugim Avantasia, Rhapsody, Edguy, HammerFall, Helloween, Primal Fear, poje tudi pri italijanskih metalcih Empty Tremor. Oliver Hartmann je cenjen glasbenik. In skupina Hartmann z njim vred. V Nemčiji. Zunaj nje pa vedo zanj bolj kot ne le najbolj okoreli ljubitelji evropskega izročila hard rocka nove dobe.
Možakar je prva dva albuma »Out In the Cold« (2005) in »Home« (2007) izdal za italijansko založbo Frontiers Records, album »III« je leta 2009 izšel za založbo Sonic11, zadnji »Balance« leta 2012 pa za založbo Avenue Of Allies. Mož se je očitno uspel domeniti z založbo Frontiers Records da ne bo težav, v koliko ponatisne prva dva studijska izdelka in ju izda znova. Ker ima nad svojimi avtorskimi stvaritvami sedaj absolutno kontrolo, je kompilacija smiselna le v toliko, kolikor težko so njegovi CDji dostopni v prodajalnah. In nič več. Hartmann pozna komaj kdo izven Nemčije. In po drugi plati še eno od prekletstev nove dobe. Koga namreč sploh še zanimajo CD-ji v fizični obliki danes? Očitno pa je možakar le dodobra podkožno premlel in zaključni sklepni izračun mu je prinesel smotrno misel, da bilo priporočljivo izdati še nek plošček, ki bo nosil le osnovno funkcijo čim boljše samo-promocije. Od tod ta kompilacija. Tako je Oliver Hartmann izbral svoj samostojni »best of« na katerega je zložil najboljši material vseh štirih studijskih albumov. Kompilacija je zelo močna. In kdor ni zakrknjen hard rocker, ki mora imeti pri sebi doma prav vse CD-je, bo s to kompilacijo več kot potešen. Je izjemno poslušljiva in melodično grabežljiva!
Skupina Hartmann v izraznem smislu ne odkriva glasbene revolucije. So pripadniki ultra-melodično nalezljivega hard rocka z mestoma odločno navitimi kitarami, vseeno pa so reči vseskozi izražajo uravnovešeno. Kjer »orje fraza odločneje« je podprta s Hammond orglami (What If I). Predvsem pa je osnovna figura vse te zgodba seveda Oliver sam s svojim izjemnim kameleonskim vokalom, ki se posebej čutno izraža v subtilno mehkih trenutkih, kot je bluesovsko ošiljena Cryin', ali takoj za njo ena najlepših udarnih hard rock balad After the Love Is Gone. Kompilacije je tudi dokaz, da se Oliver Hartmann, kot komponist in aranžer, skozi kariero zvesto drži svoje zmagovite formule komponiranja, v kateri je najbolj suveren, domač in se v njej najbolj udobno in varno počuti. Žanrskih odklonov ni in laik bi menil, da gre za superioren studijski album in ne kompilacijo. Še posebej zato, ker so skladbe na tej kompilaciji v celti remasterizirane ter tako zbližane po zvočni kvaliteti maksimalno.
Aranžmaji so začinjeni maksimalno. Hartmann je izkušen glasbenik, je perfekcionist in želi iztisniti v studiu iz sebe in glasbenikov najboljše. Preveč studiev je videl do tega dne, da bi lahko izpadel v svojih potezah neizkušen ali »zelen«. Ima pa odlične povezave na terenu, zato mu tudi na njegovih albumih vračajo usluge številni glasbeniki iz priznanih evropskih skupin. Mož ne pozablja celo na okusno integracijo okusnih programskih zank (Suddenly, Coming Home To You), ki dodajajo drama pečat razpoloženjskim stanjem. Osnovni format skladanja izhaja iz načel hard rocka osemdesetih, ki so ga postavile na noge skupine Whitesnake in Rainbow. Teh vplivov ni mogoče preslišati.
Oliver Hartmann pa ni le fantastičen vokalist, pač pa tudi izreden kitarist. Vse solaže, ki jih slišite, so njegove. Aranžmaji so seveda pretkano zabeljeni tudi z zvočnimi zavesami klaviatur. Potem sta tu skladbi Coming Home To You, Save Me, kjer čutiš vpliv »west coast« AOR principa po vzoru Survivor, vsekakor bi se v takih aranžmajih ugodno počutil tudi Joe Lynn Turner. Into the Light, svečana skladba praznovanja, nosi v dodanih zborovskih napevih, ki barvajo vodilni vokal, celo element svetovne glasbe.
Digitalna verzija ima dodano tudi priredbo velikega hit zimzelena skupine Tears For Fears z naslovom Shout, ki jo je Hartmann v svojih časih izvajal še za skupino At Vance (album »Heart of Steel« iz leta 2000), mož pa je svojo verzijo te skladbe vključil na svoj zadnji album »Balance« (2012). Na kompilaciji se nahaja v novo remiksani variaciji. A pozor. Nabaviti morate digitalno izdajo kompilacije.
»The Best Is Yet To Come« je lepa kompilacija naslovljena po eni od skladb Hartmann albuma »Balanc«. Udari v bistvo svojega poslanstva. Kot na dlani razodene izjemen glasbeni talent Oliverja Hartmana. Kot vokalista, kot komponista in kot kitarista! Priporočljiv vodnik v lik in delo glasbenika torej, ki se lahko pohvali z izredno četo prelepih melodično rockovsko zasnovanih kompozicij.
na vrh