Glasbeni napredek je očiten že od prvih tonov. Možje so se vrgli na delo in očitno želeli dokazati, da nimajo v sebi le enega velikega hita, temveč da lahko ustvarjajo glasbo s precej globljim pomenom. Kljub temu, da je glasba veliko bolj inovativna in samosvoja, pa so Radiohead uspeli iz sebe spraviti nekaj velikih hitov tudi na tem albumu. Tokrat so za mastne denarce poskrbele predvsem Hign and Dry, Just in My Iron Lung. Že te tri stvaritve pokažejo veliko glasbeno kakovost, a največji čari se skrivajo še posebej v preostalem delu albuma, kjer Radiohead zaživijo svoje lastno življenje in se oddaljijo od kopiranja, katerega smo bili deležni na prvencu.
Založba Parlaphone je na drugo zgoščenko ponovno uvrstila nekatere zelo redke posnetke skupine. Najbolj bode v oči dodatek EP-ja My Iron Lung, z izjemo akustične izvedbe hita Creep. Poleg tega še na drugem CD-ju najdemo nekatere precej nepomembne zadeve, ki pa bodo zagotovo ljubiteljem skupine veliko pomenile. Nekaj je akustičnih predelav pesmi, nekaj pesmi iz nastopov in tako dalje. Ljubitelji skupine bodo nedvomno dobili to kar so želeli, nevtralni opazovalci pa bodo videli, da je druga zgoščenka bolj ali manj nepotrebna.
Stilsko so se Radiohead precej spremenili. Na Pablo Honey se precej čuti vpliv grungea, brit popa in indie rocka, tokrat pa so začeli igrati nek drugačen slog, ki je postal bolj prepoznaven in njihov zaščitni znak. Še vedno so kitare dosti v ospredju in ni toliko elektronskih efektov, samplov in loopov kot kasneje, a čuti se, da je glasba precej bolj hipnotična, kot da bi si Radiohead nekoliko več sposojali od psihadeličnih progresivnih skupin. A čeprav si morda spet izposojajo, to ne zveni kopija kot na prvencu, temveč izpade kot nek lasten zvok, ki so ga kasneje druge skupine "kradle" prav od njih. Ti hipnotični vzorci so dali življenje tudi novemu žanru, ki se je imenoval post rock. V trših delih Radiohead še vedno zvenijo grungersko, podobno depresivno kot Smashing Pumpkins, vendar pa je teh delov vse manj. Veliko bolj občutna je raba akustične kitare in klaviatur, ki dostikrat dodajo nek ambientalen element.
Radiohead niso ne vem kako dobri glasbeniki, vendar pa se že na tem albumu vidi, da je vizija velikokrat bolj pomembna od samega znanja. Možje so dobro vnovčili svoj talent za inovacije in so glasbeno iz sebe spravili vse kar so lahko in tako glasba tudi s tehničnega vidika izpade zelo prepričljivo.
Napredek pa se ne opazi le kar se tiče glasbe, saj so tudi besedila Thoma Yorka občutno boljša. V njih je veliko več misterioznosti in družbene kritičnosti, vse manj pa je Yorkovega jadikovanja, ki pa je občasno še vedno prisotno. Najbolj opazno je še vedno v njegovem glasu, ki preprosto ne more ne biti poln žalosti in trpljenja (le kaj so mu storili?).
Z The Bends Radiohead že pokažejo svoje prave vrline in nas popeljejo v svet svojih sposobnosti, ki pa niso še dokončno uresničene. Najbolje je šele sledilo, a že s tem izdelkom so Radiohead naredili velik kakovosten premik na bolje. The Bends je odličen album, ki je za skupino pomenil velik napredek v artističnem smislu in z njim presenetljivo niso izgubili ničesar v smislu prodajnih zmožnosti, saj je album bil še uspešnejši od prvenca. Ta nova različica albuma bo vsekakor zanimiva za vse Radiohead zbiratelje in tudi za tiste, ki skupino šele spoznavajo, kljub temu, da drug CD ne ponuja kaj strašnega.
na vrh