Saga: The Beginners Guide To Throwing Shapes

Po obširnem pečanju s popom na albumih "Behaviour" (1985) ter "Wildest Dreams" (1987), ki sta sicer vsebovala kar nekaj zanimivih glasbenih trenutkov in skupini prinesla tudi zaznaven komercialni uspeh, številne dolgoletne privržence, ki so pogrešali predvsem večjo vsebnost progresivnih elementov, pa precej razočarala, so se Saga na "The Beginners Guide To Throwing Shapes" zvokovno zopet vrnili nekoliko bližje k svojim prog rockovskim koreninam. Saga so v tistem času delovali kot trio originalnih članov v postavi pevca/klaviaturista Michaela Sadlerja, kitarista Iana Crichtona ter njegovega brata, basista/klaviaturista Jima Crichtona. Za bobne je tako kot na prejšnjem albumu tudi tokrat skrbel odlični jazz fusion bobnar Curt Cress (Passport), ki je bil nekje vmes med uradnim in gostujočim članom skupine. Z "The Begginers Guide" so se Saga odločili vrniti k svojim progresivnim izvorom in zvoku, ki jim je v začetku 80-ih prinesel tudi lep komercialni uspeh, predvsem na področju srednje Evrope. Brata Crichton tudi tokrat na številnih skladbah na albumu uporabljata tedaj še svež in inovativen zvok kitarskih sintesizerjev oz. sintaks (oba sta bila ena izmed prvih glasbenikov, ki so tedaj začeli uporabljati ta inštrument). Klaviature so zaradi (začasne) odsotnosti Jima Gilmoura spet razmeroma bazične vendar so posamezni aranžmaji učinkovito položeni v ozadje. Za prepoznavni zvok skupine sta tako ali tako bila vedno bistvena gradnika predvsem Michaelov vokal, kateri je tokrat spet začel izražati tudi več jeznih čustev (za razliko od romantičnega patosa, katerega se je veliko držal na prejšnjih dveh albumih) ter Ianove prepoznavne kitarske mojstrovine. Slednji je spet dobil nekoliko več prostora za dokazovanje svojih solističnih spretnosti ter demonstracijo nekaterih zanimivih rifov.

"The Beginners Guide To Throwing Shapes" je konceptualni album. Besedila na albumu pripovedujejo zgodbo o shizofreničnem fantu, ki živi v svojem namišljenem svetu. Nič posebnega torej, vendar zagotovo korak v pravo smer in stran od ljubezenskih besedil, ki so prevladovala na obeh predhodnikih. Zvok albuma je še vedno precej v stilu 80-ih, z močnim poudarkom na elektronskih tolkalih in raznih zvočnih efektih na klaviaturah. Če vzamem vnemar precej manj pester zvok klaviatur, gre za uspešno vrnitev k tistemu klasičnemu Saga zvoku s katerim so navduševali na svojih zgodnjih albumih. Pop rockovski trenutki so tokrat razmeroma redki in so ponavadi zgolj sestavni element večje glasbene celote.

Že uvodni art rockovski rušilec "How Do I Look" potrdi, da kemija med bratoma Crichton in Sadlerjem spet deluje tako kot v njihovih najboljših dneh. Vsebuje namreč vse kar si začeli povprečen ljubitelj skupine – naelektren, unikaten kitarski rif, razgiban ritem, inteligentne teksture klaviatur in melodičen refren, ki zlepa ne gre iz glave. "Starting All Over", katerega odprejo zvoki kitarskih sintov ima prav tako izjemno speven, skorajda epski refren, zapeljivo magičen rif in fino plast klaviatur v ozadju. Ianovemu unikatnemu rifu se pridruži ritem sekcija, čemur sledi zelo dobra kitarska solaža, refren in nenaden iztek. "Shape" vsebuje izjemno dozo energičnosti, kateremu botruje izjemno karizmatičen vokal (te unikatne Sadlerjeve vokalne sarkazme se je na prejšnjih dveh albumih pogosto pogrešalo), odlične inštrumentalne sekcije s številnimi prehodi na elektronskih klaviaturah, ognjevitih kitarskih pasažah in sintesizerjih. Spet unikatni Ianov rif in epski refren, tokrat s še z bolj razgibanimi inštrumentalnimi vložki. Stvaritev, ki bi se z lahkoto nahajala tudi na katerem izmed njihovih zgodnjih albumov.

"Odd Man Out" je precej v stilu tiste klasične, melanholične AOR balade, kakršne so radi delali na obeh prejšnjih albumih. Njena glavna zanimivost je, da Ian na njej uporablja banjo na katerem v srednjem delu odigra tudi nadvse dobro solažo (s katere v hipu preskoči še na solažo na električni kitari). Taki melanholični trenutki, ki ne zvenijo osladno, so lahko nadvse dobrodošli za umirjanje vzdušja in začasni "počitek", kadar gre za razgiban in navit album kot je "The Beginners Guide". "Nineties" je precej zanimiv eksperiment, ki se odpre s himničnim večglasnim napevom, kateri tvori tudi glavni refren. Tu je zanimiva predvsem raznovrstna uporaba elektronskih tolkal in zvočnih efektov medtem, ko veselo-sanjavi, večglasni refren zveni dokaj smešno. Eden izmed najmočnejših trenutkov albuma je po mojem zagotovo "Scarecrow", ki ima odličen, zelo lep otvoritveni kitarski rif, kateremu sledi barvita ritem sekcija in vpad energičnega vokala. Na tej skladbi mi je predvsem všeč to, kako dobro Ian uporabi kitaro med srednjo ritem sekcijo in ko njegova kitara začne posredno nadomeščati običajno ritem sekcijo. Klaviature so prav tako okusno položene med ritem sekcijo, kitarsko "žaganje" in glavni refren.

Odlični "As I Am" je od vseh del na albumu zagotovo najbližje hitu, čeprav to nikoli ni bil. Krasi ga namreč tisti magični, melodični Saga refren, ki nikakor ne gre iz glave in ki dobi še večji čar s tem, kako lepo notri prepletejo zapeljivo plast sintov, unikaten kitarski rif in mogočen ritem. Tu pa ne manjka tudi odličnih, kompleksnih progresivnih inštrumentalnih sekcij, kjer smo priča hitri in razgibani kombinatoriki med kitaro in klaviaturami. Tu so s kombinacijo pop in prog elementov spet zadeli v polno. Resnična poslastica in morda celo najboljše delo na albumu. "Waiting In The Wings", kjer se izmenjujeta sanjava umirjenost ter navita udarnost, je še ena kvalitetna stvaritev z zanimivim uvodom na elektronskih tolkalih, katerim se pridruži mogočen rif in ekspresiven vokal. Tudi tokrat gre za dobro kombinacijo elementov popa (melodične, hipnotičen refren) in prog rocka (udaren rif, razgibane inštrumentalne sekcije v duelih med kitaro, ritmom in klaviaturami).

Zaključni "Giant" je zaključna progresivna poslastica in najbolj eksperimentalno delo na albumu. Odpre se na nadvse duhoviti način - pripovedovanjem nekega starca in azijskim motivom na Ianovem banju (tovrstna duhovičenja se je prav tako pogrešalo na obeh predhodnikih). Kompozicija navdušuje predvsem s svojo izjemno razgibano ritmiko (notri je moč slišati tudi ksilofon), obširnimi teksturami na klaviaturah ter nekaterimi izmed najboljših kitarskih rifov in solaž na albumu. Navdušuje tudi to, kako hitro menjajo med posameznimi motivi - kot da bi se nekega na hitro naveličali še preden bi prejšnjega do konca odigrali. Epski refren z mogočnim vokalom, večglasji, elektronskimi tolkali, režečim rifom in sočno plastjo klaviatur je tudi to za vse prste polizat. To je resnično spet tista progresivna Saga, kakršno ima rada večina izmed njihovih ljubiteljev.

Z "The Beginners Guide To Trowing Shapes" so se Saga nadvse učinkovito vrnili na nekdanje prog rockovske standarde preko katerih so izgradili svoje najboljše albume. Čeprav vsi tisti zvokovni delčki Saga mozaika še niso bili na svojem mestu (Jim Gilmour in bobnar Steve Negus se bosta vrnila z naslednjim albumom, čeprav njun prihod v naslednjih letih vedno ne bo obrodil samo najboljših plodov) so Saga tudi kot trio oziroma skupaj z odličnim sodelavcem Cressom demonstrirali, da lahko ustvarjajo nadvse dovršena dela. "The Beginners Guide" zagotovo ni kakšna mojstrovina, niti za skupino, še manj za progresivni rock, je pa vsekakor nuja za vse privržence njihovih prvih petih, klasičnih albumov in tistih, ki sta jih razočarala prejšnja, bolj k radijskim valovom usmerjena izdelka.