»The Battle Rages On« je bil poslednji album legendarnih angleških težko rockerskih prvakov Deep Purple, katerega je posnela njihova najbolj priljubljena postava, ponavadi imenovana kar Mark II ter njihov zadnji dosežek z mističnim, a obenem muhasto-bizarnim kitarskim virtuozom Ritchiejem Blackmoreom v postavi. Poslednji ples klasične verzije banda je bil organiziran s strani njihovega tedanjega menedžmenta, kateri si je na vsak način želel videti vrnitev karizmatičnega pevca Iana Gillana, kar je ironično, glede na to, da so isti ljudje pod Blackmoreovo taktirko pred štirimi leti prispevali k njegovi odpustitvi ter prihodu kratkotrajne pevske zamenjave, Američana Joeja Lynna Turnerja (ex-Rainbow) s katerim so legendarni težki rockerji posneli zgolj en sam studijski album, »Slaves and Masters« (1990).
Glede na to, da so Deep Purple s tem studijskim dosežkom doživeli precejšen komercialni neuspeh in da Turnerja večina privržencev ni sprejemala kot Purple pevca, medtem ko se je bližala 25. obletnica nastanka skupine, je tedanji menedžment zaslutil, da je MK II postava tista edina prava formula, ki bi lahko težko rockerskim očakom še prinesla morebitni komercialni uspeh tudi v obdobju do klasičnega rocka precej nenaklonjenih devetdesetih. Blackmore, katerega odnos z Gillanom je že od sedemdesetih dalje temeljil na neizprosnem sovraštvu, je bil seveda ob tej odločitvi menedžmenta ves iz sebe in skremžen od studa, da si bo moral deliti oder s svojim starim sovražnikom. Zato, da bi moža v črnem, kateri je večkrat oznanil, da ga 'rock glasba ne zanima več', nekako uspeli zadržati v istem bandu z Gillanom, so mu na njegovo zahtevo na bančni račun izplačali zajetno vsoto denarja (250.000 dolarjev). Vendar se Blackmoreov odpor do med privrženci izjemno priljubljenega pevca s katerem že vrsto let nista več komunicirala med seboj s tem ni prav nič izboljšal. Celo nasprotno.
Deep Purple so se snemanja »The Battle Rages On« lotili še s Turnerjem v postavi in imeli menda že posneto glavnino materiala. Gillanov prihod konec leta 1992 pa je pomenil, da je bila večina skladb ob vrnitvi še enega pomembnega skladatelja na novo posnetih, reanžiranih ter prilagojenih njegovim pevskim zahtevam na čelu z novimi besedili. Mož v črnem je pihal od besa ter karizmatičnega pevca, ki se je ob Blackmoreovi prisotnosti ravno tako obnašal kot da je ob njem nevidni človek, obtožil, da mu je s svojimi skladateljskimi idejami ter z na novo posnetimi verzijami že napisanih skladb uničil številne prvotno zamišljene melodične elemente, kar je bilo nekaj, česar ga je obtoževal že vse od prve vnovične združitve MKII postave leta 1984.
Ob vsej tej nakopičeni negativni energiji, ki je tedaj vladala na relaciji med pevcem in kitaristom, je pravo čudo, da je »The Battle Rages On«, kateri ne bi mogel biti bolj primerno imenovan, na koncu izpadel kot presenetljivo soliden in dober dosežek. Marsikatere zasluge za to so šle basistu/producentu Rogerju Gloverju, ki ni samo poskrbel za vrsto melodičnih bas linij in odlično produkcijo s katero je legendarni band dokončno zakorakal v devetdeseta ter se dokončno otresel AOR vplivov osemdesetih, temveč je še naprej služil kot glavni mirovnik med obema zagrizenima nasprotnikoma. Pri tem sta mu pomagala tudi najstarejši član, klaviaturski maestro Jon Lord, kateri je bil edina avtoriteta katero je še celo Blackmore upošteval in spoštoval ter bobnarski veleum Ian Paice, tedaj še vedno najmlajši član banda. Ravno kontrastnost med Blackmoreovim tradicionalnim, melodičnim kitarskim misticizmom, oplemenitenim s strastno blues melanholiko ter Gillanovimi bolj eksperimentalnimi skladateljskimi idejami z zaščitnimi, okajeno zvenečimi pevski izgredi vred je pomembno prispevala k stvaritvi nekaterih najbolj udarnih, inovativnih, ponekod tudi epskih stvaritev, kar pomeni, da je »The Battle Rages On« kot celota izpadel kot izjemno konsistenten dosežek brez ene same ponesrečene skladbe.
Naslovna skladba predstavlja poudarjeno udaren uvod v album, kjer energično vzdušje narašča iz sekunde v sekundo. Blackmoreov razdraženi kitarski rif počiva na masivnih plasteh Lordovih orgel, medtem ko je Gillanov vokal razkačen tako kot to on že od nekdaj najbolj obvlada, še posebno kadar nekoliko pregloboko pogleda v kozarec. Paiceovi neusmiljeni bobnarski krošeji narekujejo relativno pospešen tempo, medtem ko atmosfera doseže vrhunec v epskem refrenu. Kar se besedila tiče je imel Gillan pri njegovem stvarjenju brez dvoma v mislih svoj nenehni boj s svojeglavim kitarskim virtuozom. Ritchie mimogrede iz rokava strese presunljivo kitarsko solažo, medtem ko orglarski velemojster Lord pričara hiper-dramatično zaledje na Hammond orglah.
»Lick It Up«, sicer eden manj navdahnjenih trenutkov albuma, je postavljen v počasnejši tempo, katerega narekuje umazano zasoljena bluesovska kitarska fraza, medtem ko se Gillan v besedilu na vsak način poskuša postaviti v vlogo kitarskega heroja pri čemer gotovo ni imel v mislih'svojega 'najboljšega prijatelja'. Bluesovska kitarska variacija je oborožena s temperamentnimi bobnarskimi prehodi, medtem ko nepoboljšljivi pivski veseljak na vokalu dokaže, da je še v devetdesetih zadel nekaj nezanemarljivo visokih pevskih leg.
Ultra-dramatični težko rockerski ep »Anya«, kateri v besedilu pripoveduje o svobodoljubnem romskem dekletu, brez dvoma predstavlja kreativni vrhunec albuma in hkrati najbolj ambiciozno stvaritev v drugo združene MK II postave. Simfonično-pastoralnemu uvodu sledi nenaden prehod v epsko sekcijo, kjer kraljuje udarni kitarska rif in masivno zaledje orkestralno obarvanih sintetizatorjev. Gillan na zavzet način pripoveduje strastno zgodbo o svojem mističnem srečanju z romskim dekletom, katera doživi vrhunec v epskem refrenu. Lordovo orglarsko kraljestvo na čelu z mogočnim orkestralnim aranžmajem se med posameznimi časovnim prehodi večkrat na idealen način preplete z Blackmoreovimi presunljivimi in kompleksnimi kitarskimi variacijami.
»Talk About Love« je po drugi strani precej bazičen trdi rocker z večglasnimi napevi in dokaj minimalistično ritmično strukturo, medtem ko je v ospredju vnovič umazana bluesovska kitarska fraza, katera se idealno poda Gillanovi okajeno zasoljeni pevski predstavi, še eni karakteristični izpovedi o bolečem srečanju med znamenitim rockovskim pijančkom in naslednjo dolgonogo fatalko v seriji. »Time To Kill« je izrazito melodičen dosežek, kateri počiva na Blackmoreovih kompleksnih kitarskih tirnicah, Lordovih razvejanih orglarskih pasažah in Paiceovih mogočnih bobnarskih prehodih, medtem ko Gillan s še eno odlično pevsko predstavo zavzeto pomaga soustvarjati epsko atmosfero. Lordove vmesne subtilne sintetizatorske linije bistveno pripomorejo k izdatno polnemu zvoku.
»Ramshackle Man« je energičen blues rocker s številnimi boogie ritmičnimi zavihki in Lordovimi masivnimi orglarskimi vložki. Gillan se sredi izjemno vživete pevske interpretacije vnovič popolnoma vživi v vlogo majavega pijančka, medtem ko Blackmore zavzeto skrbi za poudarjen bluesovski melos prek gnetenja kompleksnih kitarskih variacij, katere doživijo vrhunec z zaključno gastronomsko solažo. »A Twist In The Tail«, trdi rocker na meji težkega metala, predstavlja vnovičen premik v izrazito pospešen tempo, kjer Paice dobi lepo priložnost za demonstracijo izjemne hitrosti in preciznosti pri uničevanju svoje bobnarske postavitve. Gillan je vnovič razkurjen kot kakšen alkoholni abstinent, medtem ko se Blackmore zaznavno zabava s pletenjem kompleksnih kitarskih pasaž pri čemer ga dopolnjuje Lord s svojim šelestečimi orglarskimi mojstrovinami. »Nasty Piece Of Work« je še en popolnoma reprezentativen Purple dosežek, kjer glavni tempo narekujeta Lordova dramatična plast Hammond orgel in Gillanov strastni, vnovič kar se da raztegljivi vokal. Zamolkli, a kompleksni bobnarski krošeji tvorijo dobro oporo rezgetavim kitarskim frazam moža v črnem, kateri takoj, po krajši Lordovi solistični predstavi, pričara še eno inovativno improvizacijo.
»Solitaire« se ponaša s skrivnostno in nekoliko mračno atmosfero v kateri se Blackmore, kateri tokrat z mogočno kitarsko frazo narekuje glavni tempo, že od nekdaj počuti izjemno dobro. Gillanov vokal je ob odsekanih ritmičnih zavihkih tokrat v produkciji namerno nekoliko potisnjen v ozadje dokler ob masivnem orglarskem zaledju ne preide v ospredje in doživi vrhunec v epskem refrenu. Lordova zaključna, bravurozna orglarska solaža pošteno zadiši po nostalgiji ter spomni na 'stare dobre čase' z začetka sedemdesetih. »One Man's Meat« z odločno kitarsko frazo in srditimi orglarskimi plastmi ter vrhuncem v umazano obarvanem refrenu predstavlja kar se da energičen zaključek albuma. Gillan ob pomoči Gloverjevega spremljevalnega vokala poskuša zveneti kar se da umazano, tudi s pomočjo vmesnega vreščanja, medtem ko Blackmore ob spremljavi orglic ustvari še svojo poslednjo senzualno kitarsko solažo v vlogi člana Deep Purple.
»The Battle Rages On«, labodji spev Deep Purple Mark II postave, je bil presenetljivo, navkljub dejstvu, da sta bila Blackmore in Gillan, kot dva zmaja, sredi nenehnega boja, sila kakovosten in kot celota konsistenten dosežek. Navkljub temu, da se album po komercialni plati ni dobro odrezal, je bila koncertna turneja po njegovem izidu relativno uspešna. Mož v črnem je preostalim članom na čelu z Gillanom med koncertnimi nastopi sredi »The Battle Rages On« turneje sicer na vsak način poskusil zagreniti življenje, še posebno z zahtevo, da se na seznam izvedb uvrsti country abominacija z naslovom »Anyone's Daugter«, katera originalno izvira z albuma »Fireball« (1971).
To nagajanje je trajalo vse do usodnega dne sredi novembra 1993, ko je naposled uresničil svoje grožnje in jih sredi težavne turneje zapustil. Navkljub grožnji, da je z rockom za vedno opravil je za kratek čas obnovil Rainbow v obliki solo skupine, na kar je dokončno odvrgel klasični rock v koruzo, skupaj z nekdanjim modelom in svojo bodočo ženo, ameriško pevko Candice Night ustanovil bizarno folk-pop rock skupino Blackmore's Night ter se prelevil v pravega vaškega trubadurja, ki bi lahko kadarkoli pomagal Kekcu in Rožletu rabutati graščakova jabolka. Za preostale koncertne datume proti koncu leta 1993 ter v letu 1994 ga je nadomestil kultni ameriški kitarski virtuoz Joe Satriani, kateri pa je zavrnil ponudbo, da bi se Deep Purple pridružil kot redni član in tako končal Mark VI postavo še preden se je ta zares začela. Na izpraznjeno kitarsko mesto je nato prišel skorajda enako čislani ameriški kitarski velemojster Steve Morse (Dixie Dregs, ex-Kansas), kateri je še danes član skupine.
na vrh