Bitka pri Hastingsu je bila v angleški zgodovini prelomni dogodek, ki je pomenil prihod Viljema Osvajalca in dolgoletno vladavino bojevitih Normanov nad Anglijo. Obenem pa je »The Battle of Hastings« tudi naslov dvanajstega studijskega albuma legend canterburyske scene progresivnega rocka Caravan, ki je izšel jeseni 1995, se pravi trinajst let po zadnjem 'regularnem' albumu »Back to Front« (1992) in eno leto po skupaj 'zlimani' zbirki materiala iz leta 1977 z naslovom »Cool Water« (1994).
Naslov albuma je v bistvu aluzija na priimek dolgoletnega Caravan poglavarja, kitarista in pevca Pyea Hastingsa, vendar je v nekako v sozvočju s staroangleško avro, ki je ta legendarni band spremljala praktično od samega začetka njihovega delovanja. Hastings je v prvi polovici devetdesetih skupaj s klaviaturistom Davidom Sinclairom v živo nastopal kot član progresivnorockovske (super)skupine Mirage, ki je bila sestavljena iz nekdanjih članov skupin Camel in Caravan. Po podpori in spodbudi s strani založbe HTD sta se Hastings in Sinclair odločila za snemanje popolnoma novega Caravan albuma, kar je bilo veliko, pozitivno presenečenje tudi za vse dolgoletne privržence.
Pri snemanju novega albuma sta se jima pridružila še originalni, zdaj žal že pokojni, bobnar Richard Coughlan, povratnik na violi in dodatni kitari Geoffrey Richardson ter novi basist Jim Leverton (ex-Blodwyn Pig, Steve Marriott). Slednjega je Pyeu, potem ko je originalni član Richard Sinclair vnovič 'zatajil', za novega Caravan basista predlagal Richardson, sicer Levertonov stari pajdaš. Kot gostujoči pihalist se je vnovič izkazal Pyeov brat in dolgoletni 'zunanji' sodelavec Jimmy Hastings, ki je bil med snemanjem posameznih skladb zares odlično razpoložen. Prijetno, moderno novost v Caravan zvoku pa je predstavljal predvsem vnos mandolin.
»The Battle of Hastings« je zaznamovan z zvokovno revitalizacijo in je vsaj deloma uspešen povratek Caravan k starim, prepoznavnim aranžerskim standardom, saj je bila večina kompozicij, katere je napisal Pye Hastings ponovno na visoki ravni. Sinclairov skladateljski in obenem klaviaturski prispevek je doživel še poseben uspeh na komercialno usmerjeni skladbi »Travelling Ways« z Levertonom na glavnem vokalu, ki si je v trenutku prislužila predvajanje po radijskih postajah širom Velike Britanije, kar je bil za (pionirski) progresivnorockovski band uspeh, ki je sredi devetdesetih že skorajda mejil na znanstveno fantastiko. Na Irskem se je »Travelling Ways« uvrstil celo proti vrhu študentske glasbene lestvice, pri čemer je na uvrstitev gotovo vplivala za Caravan netipična, pivniška atmosfera ter sama struktura skladbe, ki nekoliko spominja na t.i. pub rock ter folk rock.
Richardsonova vrnitev je pomenila večjo vsebnost iskrivih godalnih aranžmajev s katerimi so navduševali v preteklosti, čeprav so imele nekatere skladbe na »The Battle of Hastings« še vedno več skupnega s pop rockom, kvečjemu art rockom kot progresivnim rockom. Takšen primer je denimo skladba »Liar«, katera ima, predvsem na račun refrena in sintetizatorskih tekstur, skorajda več skupnega z melodičnim rockom/AOR-om kot pa prog rockom, čeprav so posamezni aranžmaji še vedno povezani z zvokovnim izročilom te legendarne skupine.
Otvoritveni, akustičnokitarsko obarvani dosežek, »It's a Sad, Sad Affair«, v trenutku spomni na nekatere Caravan standarde iz davne preteklosti, s to pomembno razliko, da je tu vse podvrženo melodičnosti in ni niti sledu o kakšnih kompleksnih improvizacijah. Tudi s slovesnimi orkestralnimi aranžmaji okrašeni baladi »Somewhere In Your Heart« ter »Cold As Ice«, kjer še posebno navdušijo prelestni godalni aranžmaji, zbudita nostalgijo po preteklih klasikah, čeprav sta za 'svetlobna leta' oddaljeni od tega kar so bili Caravan sposobni prikazati v svojih najboljših časih. Burleska »Wendy Wants Another 6'' Mole''«, ki zbija šale na račun nečimrne babnice Wendy, pa je hudomušen in obenem prisrčen dokaz, da člani Caravan z leti niso izgubili iskrivega, obešnjaškega humorja, ki je bil značilen za besedila nekaterih njihovih najbolj priljubljenih preteklih dosežkov. Vsaj tako veliki pozitivisti kot šaljivci album zaključijo z »I Know Why You're Laughing«, kjer do posebnega izraza vnovič pride njihov pretanjen občutek za polaganje melodičnih ritmičnih struktur ter oblikovanje prelestnih vokalnih harmonij pod Pyeovim nadobudnim pevskim poveljstvom.
»The Battle of Hastings« je predstavljal nevznemirljiv, a vseeno soliden povratek na sceno za praktično že odpisane canterburyske prvake. Pravzaprav tedaj praktično nihče izven ožjega kroga okoli samega banda ni pričakoval novega studijskega albuma in dejstvo, da je bil to njihov najbolj zanimiv dosežek po letu 1976, ko so izdali »Blind Dog At St. Dunstans'«, je nedvomno botrovalo temu, da so se Caravan po letu 1995 uspeli obdržati na progrockovski sceni, ki je tedaj doživljala izjemne spremembe ob ponovno prebujenem zanimanju za pionirje tega žanra.
na vrh