Po petih letih se z novim albumom vračajo na prizorišče ameriški progresivni metalci Redemption. »The Art of Loss« predstavlja zanimiv pomik v sfere muzikaličnosti in krepitvi večje komponistične definiranosti oziroma jedrnatosti aranžiranja. Nekajletni presledek je skupini izredno koristil, da izpili do potankosti aranžmaje novih skladb. Album poseduje znova izjemno razgibanost ter prelepo uravnilovko med zahtevnimi progresivno kompleksno in tehnično zahtevnejšimi pasažami, ki jih na drugi strani umirja melodična kompaktnost izdelanih vodilnih refrenov, kot tudi kitic in vodilnih kitarskih fraz.
Brez tragedije v obdobju nastajanja ni šlo. Bernie Versailles, sicer nekdanji član neminljivih zastavonoš ameriške stare šole speed metala Agent Steel, je doživel možgansko anevrizmo in čeprav ga člani Redemption vseskozi štejejo, kot polnopravnega člana skupine, ki trenutno okreva, pa je njegova vrnitev kaj malo verjetna. Redemption so za nove ideje in njihovo realizacijo povabili v studio kopico gostujočih glasbenikov, predvsem kitaristov in to svetovno priznanih in renomiranih kitaristov, ki so prispevali svoje solistične vložke. Med njimi kar tri bivše Megadeth kitariste (Freedman, Broderick, Poland - slednji prispeva ob Van Dyku glavnino solaž za album). Nick Van Dyk, ki se zaveda kako je težko nadomestiti manjko kemičnega učinkovanja njegove in Versaillesove kitare, je na tak način spretno obvozil retorično vprašanje o integraciji zamenjave za Versaillesa ter to prestavil na kasnejši čas. Obenem gostujoči kitaristi vplivajo na večje zanimanje nad novim albumom s strani kritične javnosti. Jasno pa je, da bi vsi radi videli le to daje z Berniejem vse v redu in da pride k sebi. Bolj kot to dejstvo bravuroznih solističnih vragolij, ki jih dostavlja Van Dyk s četo gostujočih kompanjonov, pa pravzaprav prednjači spoznanje, da so Redemption uspeli spraviti skupaj nekaj izjemno poslušljivih točk, ki so hitro zapomnljive ter celo grabežljive toliko aranžerske kompaktnosti in celo občasne pompoznosti posedujejo (Slouching Towards Betlehem, zlasti Damaged in kasneje refren The Centre Of The Fire).
Vplivov skupin, kot sta Dream Theater ali/in Fates Warning tudi to pot ne gre nikakor zanikati. Od tod tudi zadržana progresivna zagrizenost tipske ameriške formatiranosti. Redemption ostajajo dramatični, celo mračno zazrti, izhodni riffi se spogledujejo s primordialnim izročilom staro-šolskih vsebin ameriškega speed metala. Skupina pa te vplive razgalja in razgibava z neo-klasicističnimi vložki ter vpleta v skladbe tudi pregrinjala klaviatur, ki so garant visoke atmosferičnosti vsega drama teatra albuma. Navkljub spoznanju, da gre to opt za najbolj muzikaličen in komponistično definiran (ter detajliran) album v povesti skupine, je vključila skupina na album tudi najdaljšo kompozicijo svoje kariere. To je 22. minutni epsko progresivni ep, ali povedano kar progresivnometalska epska suita At Day's End, ki tako predstavlja najbolj ambiciozno delo, ki ga je skupina ustvarila do tega dne. Tudi ta skladba ohranja vseskozi rdečo nit komponiranja, kar pomeni, da Redemption poslušalcu niti za hip ne kradejo časa s potencialno suhoparnostjo nedoživetih oziroma idejno nerodnih rešitev komponiranja. Ta progresivno metalska epska suita je v vseh ozirih mojstrovina in vrhunec celotnega albuma, uvodna Alderjeva kitica, pa v muzikalični formi izbranih vokalnih linij, vzbuja podobnosti z muzikaličnimi rešitvami zasedbe Enchant.
Gradacija vzdušij v skladbah je izpostavljena in glavni element ustvarjanja drama teatra, ki ga razvija skupina preko izdelka. Ray Alder dejstvuje izvrstno v vlogi vokalnih dolžnosti in je na novem materialu potisnjen še kanček bolj v središče celotnega dogajanja, zlasti na rovaš omenjenega porasta muzikalične kompaktnosti v aranžmajih. Njegov vokal ostaja prepoznavna zaščitna znamka skupine. Kot pri Fates Warning. Nova mojstrska predstava tega izkušenega in v svetu progresivnega metala nadvse cenjenega vokalista.
Navkljub temu, da Versaillesa na albumu ni, zadržujejo in ohranjajo Redemption vso kakovost glasbene imenitnosti, ki je z novim albumom še naprej učinkovito negovana ter nadgrajena glede na pretekla dela skupine. Umestitev priredbe The Who klasike Love Reign o'er Me (Alderja tu na vokalu v celoti zamenja Armoured Saint "zvočna sirena" John Bush), odžagane po pristnem receptu Redemption glasbene retorike se zdi, glede na krepitev muzikaličnosti v slogu skupine poteza, ki na albumu odlično vžiga. »The Art Of Loss« je odličen novi album zasedbe Redemption. Ohranja kreativno svežino in je odtis pristnega artističnega zorenja skupine po naravni poti njene evolucije. Več si povprečni glasbeni gurman niti ne more želeti, niti zahtevati.
Redemption - The Art of Loss (uradni video):
na vrh