Lee, Alvin: The Anthology

Pred nami se nahaja končna retrospektiva človeka, ki je prodal dušo bluesu. Še eden izbranec, ki ga lahko brez dlake na jeziku uvrstimo ob bok največjih tovrstnih umetnikov kot so Jimmy Hendrix, Eric Clapton, Stevie Ray Vaughan, Leslie West, Peter Green ali Rory Gallagher. In kje je njihov skupni imenovalec? Vsi skupaj so unikatni komponisti, kitaristi in pevci. Vse troje hkrati, seveda ob dejstvu, da so se igrali v istem peskovniku, vsaj kar se prostora in časa tiče.

Nabor 24-ih vrhuncev kariere odpre neposredni "rokenroler" imenovan Keep on Rockin'. Niti rojen še nisem bil (empirično) ali (duhovna plat medalje), moja duša še zavzela ni fizičnega telesa, ko je bil tale bluesovski velikan že razglašen za najhitrejšega gnetilca kitare na zahodu, po šokantni odrski predstavi leta 1969 na Woodstocku s takratnimi Ten Years After. Ta kompilacija vsebuje nepogrešljivi klasiki TYA, kot sta I'm Going Home in Love like a Man, v drugačnih Leejevih živih izvedbah sredi osemdesetih, ko je že davno zapustil svoj matični band TYA (na začetku originalno imenovanega Jaybirds). Seveda je v obeh ujeta vsa magična moč odrske predstave Alvina Leeja z verjetno težko premagljivim atributom, zaradi katerega ga nekateri glasbeni kritiki razglašajo za najboljšega glasbenika v tem žanru, nasploh kar se tiče odrskih nastopov. Atribut preklemano hitrih in svojskih solaž. Kadarkoli se je fant odklopil na odru in podal na potovanje v svoj svet, je perfektno na najbolj samosvoj način vpletal klasične prvine bluesa in jazza v perfektno in težko nadkriljivo fantastično fuzijo. Alvin Lee je najboljša manifestacija popolnosti umetnika kitarista/pevca/komponista, seveda "na svojih tleh".

Tale dvojni plošček je slogovno raznovrsten. Čiste napade "rokenrola" boste našli v Jenny Jenny, Play It like It Used to Be ali Hear Me Calling, ki ponazarja še eno Alvinovo emocionalno erupcijo na odru. Sledi potovanje skozi nekaj neprekosljivih bluesovskih umetnin, ki ti nemudoma pošljejo mravljince vzdolž hrbtenjače, od katerih še posebej izstopa The Bluest Blues, potem Real Life Blues (na obeh komadih igra "slide" kitaro pokojni Beatle George Harrison), Wake Up Mama, Ain't Nobody's Business in še eno popolnoma vživeto odrsko izvedbo erotične Help Me Baby. Potešitev svojih hard rokerskih potreb boste našli v Shot in the Dark. V izbor je vključena seveda tudi akustična My Road to Freedom, markantno okrašena z unikatnimi okraski v prehodih nepogrešljive rdeče Alvinove kitare famoznega modela Gibson ES - 335, medtem ko lahko Back In My Arms označimo za tipično Rhythm And Blues točko. Tudi hit single Love the Way You Rock Me je z nami. Poleg izjemne virtuoznosti pa je potrebno izpostaviti še eno kvaliteto tega umetnika, ki ga zares uvršča med največjega v svojem žanru. Konstantno in vživeto prilagajanje vokala strukturam svojih kompozicij kar pomeni popolno prepričljivost ekspresije lastnega ega skozi glasbeno umetnost!

Pesmi so okusno pomešane in njihov izbor ne sledi zgodovinskemu nastanku posameznih kompozicij. Slogovna raznovrstnost v njih ponazarja na najboljši možen način glasbeni razvoj Alvina Leeja kot umetnika, tako da posameznih točk, ki so na ploščah kasnejšega obdobja, kot sta recimo "RX5" ali "Freefall" ter delovanja s skupino Ten Years Later sploh ni mogoče pogrešati, čeprav niso uvrščene na ta historični dokument.