Paradise Lost: The Anatomy of Melancholy

Britanska zasedba Paradise Lost ima za seboj sila pestro dvajsetletno kariero v kateri so doživeli mnogo vzponov in padcev. Že s svojim prvim albumom Lost Paradise (1990) so skupaj z rojaki Anathema in My Dying Bride obveljali za ustanovitelje žanra death/doom metala. Hitro pa so Paradise Lost v svojo glasbo vpeljali melodičnost, čiste vokale (tudi ženske) ter simfonične vložke in tako še danes veljajo za prave pionirje in inovatorje gothic metala. Njihov drugi album Gothic (1991) še danes velja za enega najvplivnejših v žanru, kritiki in feni pa so ga enoglasno proglasili za večno klasiko. Preko naslednjih nekaj albumov so si Paradise Lost izgradili ime ene največjih skupine death/doom in gothic metala, leta 1997 pa izdali album One Second na katerem so se spogledovali synth-popom v stilu Depeche Mode in elektroniko. Na naslednjem albumu, kontroverznem Host (1999) pa povsem pozabili na svoje metal korenine in tako jim je tudi mnogo starih fenov obrnilo hrbet. Šele z leta 2005 izdanim albumom Paradise Lost se je skupina vrnila k svojim metal zvokom in napovedala težko pričakovani povratek k formi. Lansko leto izdani In Requiem je to le potrdil, Paradise Lost so se vrnili!

Na krilih uspeha, In Requiem so namreč tako feni kot kritiki sprejeli široko odprtih rok, so Paradise Lost lani posneli še svež live CD/DVD izdelek. The Anatomy of Melancholy je izdelek, ki je pred nami, posnet pa je bil v dvorani Koko v Londonu, 12. aprila 2007. Po polomiji z DVDjem Evolve s posnetkom Live at Sheppard's Bush, ki ga je potopila predvsem obupna vokalna predstava Nicka Holmesa je bil skrajni čas, da se Paradise Lost odkupijo. In s pričujočim izdelkom jim to povsem uspe. Produkcija posnetka je naravnost fantastična, zvok je oster, mogočen, jasen in čist, bend pa na vrhuncu svojih moči. Kitare so glasne in bombastične in tako lepo dopolnjujejo odlično bobnanje Jeffa Singerja, ki je verjetno najboljši bobnar Paradise Lost (škoda, da je bend po izdaji zadnjega albuma zapustil, a bend je tega tudi navajen, saj so se v Paradise Lost v vsej zgodovini menjali le bobnarji) in še kako pripomore k temu, da bend zveni še bolj usklajeno, kompletno in enotno. Bas je sicer v miksu potisnjen nekoliko bolj v ozadje, a lepo zapolni zvočno sliko. Najbolj navdušujoč del posnetka pa je vsekakor vokalist Nick Holmes, čigar prispevek k celoti je bil vedno pod vprašajem. Na DVDju Evolve vsaj tričetrt posnetka obupno fuša, k sreči pa na tem DVDju doseže svoj vokalistični vrh in vokalno blesti kot še nikoli prej. Čustveni in vživeto, na komadih Eternal in Gothic pa poje celo, s sicer šibkim, grobjim delom, ki spomni na njegovo zgodnje kruljenje. Publika je vživeti, Nicku jo uspe dobro podžgati, in zlahka si je predstavljati kako stojiš sredi Koka na koncertu. Bend na samem začetku vžge z odličnim openerjem plošče In Requiem, The Enemy, ki v živo izpade rušilno in bombastično, kar je dokaz, da zadnja plošča Paradise Lost vrača v leta stare slave. Še posebej ko bend odigra še Praise Lamented Shade v epskih proporcijah. Setlisto lepo dopolnita redko igrana Sweetness s singla Seals the Sense in Forever Failure, ki jo napove sample zadnjega video intervjuja s Charlesom Mansonom: "I don't know what sorry means". Setlista je učinkovito premešana s komadi z vseh albumov, kakšno mesto več bi si gotovo zaslužil album Gothic, predvsem pa manjka kakšen komad z Icon in Shades of God. S kontroverznega Host, ki ga tako označi še sam Holmes, bi lahko izbrali boljši komad kot je So Much Is Lost, prave poslastice album pa se skrivajo v s polovično hitrostjo odigrani Embers Fire, Pity the Sadness, pa zanimivo odigrani Mouth v kateri kitare nadomestijo vse elektronske in klaviaturske dele, ter himnični As I Die. Koncert Paradise Lost standardno zaključijo z njihovim najbolj znanim komadom, klubskim hitom Say Just Words z albuma One Second. Tako dober koncert bi si vsekakor zaslužil nekoliko boljši zaključek. Lep dodatek v knjižici pa so še "liner notes" v katerih Nick in kitarist Greg Mackintosh na hudomušen in zabaven način predstavita vsak posamezen komad.

The Anatomy of Melancholy je brez dvoma obvezen nakup za vsakega Paradise Lost fena lepo pa je slišati, da se bend, ki je več let plaval v povprečnosti vrača na pota stare slave. Še lepše je pa je to slišati, če bend tudi v živo deluje tako dobro kot na tem posnetku.