Slade: The amazing kamikaze syndrome

Ne bi se preveč zmotili, če bi dejali, da sta bila Noddy Holder in James Lea, člana Wolverhamptonskega kvarteta Slade, Lennon in McCartney glam rocka. Primerjava je še toliko bolj na mestu, če poleg množične histerije, ki jo je skupina sredi sedemdesetih povzročila med najstniki, upoštevamo dejstvo, da so Slade med letoma 1971 in 1991 v Veliki Britaniji zabeležili sedemnajst "top 20" singlov ter šest prvih mest. Zanemarljiv ni niti podatek, da jih je leta 73' angleški glasbeni tisk izbral za najboljšo vokalno skupino in da so na otoku še vedno edina zasedba, ki ji je ob več priložnostih uspelo naskočiti vrh lestvic z zaporednimi singli. Podobno kot Beatli, so posneli tudi svoj dolgometražni film (Slade in flame, 1975), znani pa so tudi po tem, da je bil njihov manager sprva slavni Chas Chandler, nekdanji basist Animalsov in mož, ki je skrbel tudi za Jimija Hendrixa, ter da je v osemdesetih skupina to službo zaupala Sharon Osbourne.

Prav Ozzy pa je bil tisti, ki je leta 1980 Noddyu in kompaniji omogočil povratek med žive, ko jim je prepustil svoje mesto na znamenitem Reading festivalu. Zadnja dva albuma Whatever happened to Slade (1977) in Return to base (1979) nista izpolnila pričakovanj in Slade, ki so se morali s prostornih odrov na polnih stadionih preseliti v zakotne lokale, so bili pred razpadom. Po Readingu in dveh posledično uspešnejših albumih We'll bring the house down (1981) in Till deaf do us part (1982) pa je sledila nova adrenaliska injekcija. Na drugi strani Atlantika so leta 1983 Quiet riot s priredbo njihove pesmi Cum on feel the noize sprožili pravo revolucijo in poskrbeli, da je metal v Ameriki osvojil lestvice in prišel v mainstream. Seveda so imeli Slade od tega precejšnjo korist. Še istega leta so posneli album The amazing kamikaze sydrome in z mogočnima blockbusterjema Run runaway ter My oh my končno potrkali tudi na vrata Amerike.

Zdelo se je, da so se Slade zmagoslavno vrnili na odre, a temu ni bilo tako. Ponovni in tokrat dokončni zaton je že napovedala krajša bolezen basista Jamesa Lea, ki je preprečila ameriško turnejo z Ozzyem, potrdil ga je album Rogues gallery, zapečatil pa zadnji izdelek v izvirni zasedbi z naslovom You boyz make big noize, izdan leta 1987. A vrnimo se k The amazing kamikaze syndrome, ki je v Ameriki leto kasneje in v nekoliko spremenjeni obliki izšel pod naslovom Keep your hands off my power supply. Za razliko od zadnjih dveh izdelkov skupine, ki se zaradi poudarjenih klaviatur že približujeta AORu in vse preveč zloščenemu popu, gre v tem primeru za čistokrven rock album, ki nadaljuje tradicijo Sladeov z začetka osemdesetih. Slam the hammer down ter In the doghouse sta klasični rock n'roll himni, namenjeni tistemu, kar sta Noddy in kasneje Kevin DuBrow označila za "stomp your hands, clap your feet", a se zanju vseeno zdi, da sta zgolj nekakšen uvod v prvo veliko dejanje tega albuma. Run runaway, skladba, s katero so Slade zabeležili svoj prvi "top 40" hit v Ameriki, je s svojimi power chordi, "gostilniškim" refrenom in irskimi violinami gotovo ena najbolj nalezljivih skladb v zgodovini rocka. K uspehu pesmi je prispeval tudi hudomušno glamerski videospot, posnet pred enim od angleških gradov in katerega denarni vložek se je založbi zaradi nenehnega predvajanja na nedolgo tega ustanovljeni MTV dodobra amortiziral. Ostale skladbe bi lahko razdelili v dve kategoriji - poskočne koračnice, ki nihajo med ostrejšim hard rockom in glamom sedemdesetih, ter balade, zvrst, v kateri so Slade od nekdaj blesteli. Od teh velja omeniti dve: (And now the waltz) C'est la vie in pa nepozabno mojstrovino z naslovom My oh my. Pesem zaznamujejo ganljiv klavirski uvod, za katerega je poskrbel Jamesa Lea, učinkovit orkestrski aranžma z zasanjanim refrenom, podkrepljenim s škotskimi dudami in pa sporočilo, ki je za razliko od mnogih drugih besedil skupine, smiselno in razumljivo. My oh my pa ni zgolj presunljiva pesmica. Gre za prvo power balado v zgodovini rocka, kar bi si morali zapisati za uho predvsem tisti vsevedi, ki s tem v zvezi še vedno navajajo Home sweet home skupine Motley crue, ki je izšla dve leti kasneje. Na to pomembno dejstvo vsekakor ne bi smeli pozabiti. Seveda pa je rdeča nit tako pričujočega kot ostalih albumov skupine dobro prepoznavni raskavi vokal Noddya Holderja, kateremu Slade dolgujejo precej svojega uspeha in prepoznavnosti. Po Noddyu so se med drugimi zgledovali DuBrow ter Joey Ramone in zaradi njega je celo taka veličina, kot je bil Tom Jones, dobila občutek manjvrednosti ter se iz rocka preselila v pop vode: "Nikoli nisem hotel biti pop pevec. Noddya sem res sovražil", je izjavil Jones ob nekem intervjuju.  

The amazing kamikaze syndrome je torej zadnji album Sladeov, ki mu je uspelo priti na lestvice, in, predvsem kar se komercialnega uspeha tiče, labodji spev znamenite angleške skupine. Njihov najboljši album osemdesetih še ni bil napisan in posnet, saj se s to častjo še vedno ponaša izdelek Rogues gallery, ki pa kljub zavidljivi produkciji in glasbeni prožnosti ni mogel spremeniti toka dogodkov. In nemara je bolje tako. Glam sedemdesetih se je selil v trše vode in Slade, ki se za razliko od kameleonskega Bowiea in Kiss, ki so odvrgli svoje maske, niso hoteli prilagajati trendom, so ugasnili skupaj z njim.