Kultni canterburyski dobrovoljčki Caravan so uspešno preživeli invazijo punka in brez drastičnih slogovnih sprememb dočakali osemdeseta, kar je že samo po sebi redek dosežek za člane progresivnorockovskih pionirjev, ki so večinoma ob koncu sedemdesetih razpadli ali pa doživeli drastično zvokovno transformacijo (ponavadi so 'mutirali' v pop rock ali AOR). No, brez popolnih sprememb ni šlo tudi pri prvakih Canterbury scene, saj je že predhodni album »Better By Far« (1977) pomenil občutno bolj preprost in komercialen pristop v primerjavi s precej kompleksno, nepredvidljivo in eksperimentalno preteklostjo. Resnici na ljubo so člani banda v tem obdobju želeli nekako zadovoljiti dve popolnoma različni bazi (potencialnih) privržencev, starih in novih, kar je prineslo sila mešane rezultate, če že ne nekatera pravcata skladateljska razočaranja.
»The Album«, ki s svojim izrazito nenavdahnjenim naslovom lepo nakaže, da je članom banda počasi začelo zmanjkovati prave volje za inovativne kompozicijske podvige, ki bi bili vsaj približno na nekdanji kakovostni ravni, je vseboval še bolj preproste aranžmaje posameznih skladb v primerjavi s prej omenjenim predhodnikom. Caravan so na njem še z večjo mero sklepali zvokovne kompromise, ki niso bili po godu večini izmed preostalih privržencev, medtem ko so med ljubitelji novega vala in pop rocka tedaj že veljali za 'dinozavre iz sive davnine', tako da se res ne bi mogli nahajati v bolj neugodni situaciji. Po drugi strani je v njih tlela velika želja po tem, da bi na vsak način 'ostali nad gladino' in nekako preživeli do progresivnega rocka s komercialnega vidika dokaj neprijazno ero (ni se jim posrečilo, vendar so zdržali do leta 1982).
Najboljše skladbe na »The Album« so pričakovano tiste, ki vsebujejo vokalni in skladateljski pečat ustanovnega pevca in kitarista Pyea Hastingsa, saj še najbolj spominjajo na 'stare dobre čase' in vsaj malo rešujejo ta za običajne Caravan razmere sila povprečen dosežek. Častno omembo si zasluži tudi dolgoletni violist/flavtist/kitarist Geoffrey Richardson, na tem albumu sicer samo še gostujoči član, ki je s svojimi pastoralnimi aranžmaji, v navezi s Pyeom, pričaral vsaj nekaj specifične Caravan atmosfere.
Pyeova kitara je bila na »The Album« v produkciji potisnjena nekoliko bolj v ospredje kot običajno, medtem ko se je Richardsonova viola, ki je imela nekoč pomembno solistično vlogo, pomaknila v ozadje, kar je bil še en udarec za klasični, simfonični Caravan zvok. Ritem linija je postala precej bolj pasivna v primerjavi s preteklimi dosežki, čeprav Richard Coughlan občasno še vedno demonstrira svoje karakteristične prehode po činelah. Po drugi strani pa je bila dobra novica ta, da se je na tem albumu (za kratek čas) vrnil ustanovni član, klaviaturski mojster David Sinclair (ex-Matching Mole, Robert Wyatt, Camel), ki je zamenjal Jana Schelhaasa, svojega starega znanca iz kratkega obdobja, ko sta bila istočasno člana skupine Camel.
Nekaj njihovega zaščitnega humorja, ki je bil precej pomemben faktor na preteklih Caravan klasikah, se je ohranilo tudi na »The Album«, tako da so bili še vedno pravi intelektualci v primerjavi z večino prog rock vrstnikov, ki so v tistem času doživljali 'fragmentacijo možganskih celic'. No, tega občutka skorajda nihče ne bo dobil ob poslušanju otvoritvenega »Heartbreaker«, za običajne Caravan razmere izjemno minimalističnega in kompaktnega dosežka, pri katerem ne manjka melodični refren s specifičnim Pyeovim vokalnim prispevkom. Caravan so še vedno prepoznavni, a ta skladba je nazoren dokaz, da je večina del na »The Album« slečena simfoničnih aranžmajev in kompleksnih improvizacij, ki so v preteklosti še posebno vplivale, da so bili Caravan med najbolj vznemirljivimi predstavniki Canterbury scene.
Na izrazito komercialnem »Corner Of Me Eye« se slišijo celo rahli disko vplivi, še posebno kar se tiče ritmičnih nians in spremljevalnih pevskih harmonij pri refrenu, medtem ko basist Derek Messecar tu razbremeni Pyea v vlogi glavnega pevca. Vsi dolgoletni Caravan privrženci so bili zagotovo zgroženi nad vso to 'sveto preproščino', čeprav vse na albumu niti ni tako slabo. Vendar je tu govor o legendarni skupini, ki je imela nekoč zelo visoke skladateljske standarde. »Watcha Gonna Tell Me« je ena redkih kompozicij na »The Album«, ki zaradi flavte in Pyeovega specifičnega vokalnega pristopa vsaj delno spominja na klasične Caravan oziroma predstavlja enega redkih trenutkov na albumu, ko se lahko govori o progresivnem rocku v pravem pomenu te besede, saj tudi Dave Sinclair preseneti z nadvse zabavno improvizacijo na električnem klavirju.
Dave se izkaže tudi na eterični baladi »Piano Player«, kjer je, kar pove že naslov te kompozicije, v ospredju klasični klavir. Simfonični aranžmaji so v lepem sozvočju s Pyeovim visokoletečim vokalnim 'gostolenjem', tako da gre za še eno »The Album« stvaritev, ki ne bo kar tako odšla v pozabo. »Make Yourself At Home« vsebuje nekaj tistega specifičnega Caravan humorja s katerim so navduševali v preteklosti, medtem ko veseljaški nosilni aranžma prav tako spomni na nekatere pretekle standarde. Razen obešnjaškega refrena in peščice iskrivih improvizacij, pa tu na žalost manjka tista tragikomična drama, ki je v Caravan preteklosti ločila klasike od povprečnih stvaritev.
Obupni »Golden Mile« je z lahkoto ena najslabših stvaritev v Caravan zgodovini, ki skorajda ni vredna omembe; repetativni funky ritmi in neizrazit refren, ki za povrhu zveni popolnoma brez energije. Na solidnem »Bright Shiny Day«, enemu redkih svetlih trenutkov na temu albumu, Pye v uvodnem delu ubere bluesovski pristop pri cmarjenju kitarskih pasaž. Njegov eterični vokal med umirjeno sekcijo spet obnovi nekaj pretekle ambientalne magije, kar velja tudi za pastoralne variacije na flavti, vendar pomanjkanje večje ritmične razgibanosti pomeni, da gre za še eno stvaritev, ki do kraja ne uspe izkoristi vsega potenciala. Neposrečena komercialna mišolovka »Clear Blue Sky« s svojimi ska/reggae ritmičnimi niansami zveni kot slaba imitacija skupine The Police, kar nazorno pove, da gre za drugorazredno stvaritev na kateri od klasičnih Caravan ni ostalo praktično ničesar. Na srečo vsaj »Keepin' Up the Fences« album zaključi v poštenem slogu in bo s svojimi igrivimi variacijami in odlično razpoloženim Pyeovim petjem še dandanes všeč zvestim privržencem, saj je ena izmed redkih skladb, ki obnovi delček pretekle ambientalne magije, čeprav tudi tu ni govora o morebitni klasiki.
»The Album« je vseboval zvočno sliko kreativno že pošteno upehanih legend Canterbury scene, katere so poskušale na vsak način preživeti v času, ko je bil njihov slogovni pristop izrazito nepriljubljen ter so privržence izgubljali z vsakim novim dnevom. Vprašanje koliko članov aktualne verzije banda sploh še posluša ta (za njihove običajne standarde) izjemno povprečen dosežek. Negativni trend so na silo poskušali obrniti z obnovitvijo originalne/klasične Caravan postave, vendar sistem, kar je dokazal tudi njihov zadnji album pred (začasnim) razpadom, »Back to Front« (1982), enostavno ni več deloval. Na srečo pa se niti potem niso predali ter se sredi devetdesetih vrnili nazaj na sceno, ko so jih vsi najmanj pričakovali.
na vrh