Phila Campbella ni treba posebej na dolgo in široko predstavljati. Potem, ko njegov dolgoletni tovariš in Motorhead delodajalec Lemmy Kilmister s Philthy Taylorjem, Würzelom in po novem Eddie Fast Clarkeom, nekje onkraj naše realnosti, to je na nebeškem svodu, družno skrbi na za razširitev tamkajšnje ponudbe pijač (baje so s čajev v filter vrečkah, že prešli na viski-kolo) in si je njegov drugi tovariš Mikkey Dee, našel službo pri Scorpions, si je znameniti Wizzö omislil nadaljevanje kariere s svojo novo skupino, pri kateri sodeluje ob njem kar trojica njegovih sinov ter edini »nesin«, sicer pevec Neil Starr.
Taista zasedba je burila duhove že v letu 2016, ko je v jeseni tistega leta izdala EP in odrinila na evropsko turnejo s Saxon in se takrat ustavila tudi v ljubljanskem CUK Kino Šiška. No s pomenljivo naslovljenim studijskim prvencem »doba absurdnosti«, pa zasedba polaga naposled tudi pravo temeljno ploščo na kateri lahko mirno in dolgoročno gradi svojo diskografsko kariero.
Phil Campbell ostaja na »Age of Absurdity«, to je torej tudi v novem glasbenem okolju in obkrožen z novimi pajdaši, pač Phil Campbell. Sam zvok, se pravi raba kitarskega »gear-a«, krajše »okrasne« pasaže, solaže ter seveda kitarske fraze. Vse to v enem ostaja še naprej Phil Campbell. To pomeni, da če bi bili z nami še vedno Motörhead, bi Phil te nove ideje, ki jih najdemo po novem na »Age of Absurdity«, pač predstavljal prvenstveno Lemmyju za novi Motörhead album. Vendar pa na srečo Bastard Sons niso Motörhead in prav zanimivo je, da sta na tem albumu največ dve skladbi, ki hipoma potegneta na železno rock'n'roll aroganco pokojnih pankrtov Motörhead. To sta bržčas uvodna Ringleader ter malo kasneje na albumu Gypsy Kiss. Preostanek albuma je vsebinsko oddaljen od Motörhead in tako deluje, kot bo Phil z njim sklenil življenjski krog ter se vrnil v glasbeno ero pred časi Motörhead. Tako ne čudi, da je mogoče preostanek albuma slogovno navezovati z elementi NWOBHM, kot tudi s Philovo nekdanjo skupino Persian Risk. Obenem se na trenutke skupna zelo spretno pajdaši tudi z erotogenim vzmetenjem bluesrockovsko zasukanih razgledov, vsekakor pa je jasno, da je Phil Campbell z druščino mladih žrebcev dostavil album, ki je prežet s sebi lastno identiteto. Slednje nikakor ne čudi. Slog Philovega igranja je prepoznaven ,kot je zavoljo tega prepoznavna era Motörhead s Philom v postavi.
Album je zelo organski, zvočno zelo pristen ter koncertno živ. Pooseblja ga surov in prvinski pristop, ki sicer ni tako izrazito surov, da bi mu nadeli pedigre punkovske »rudimentarnosti«, je pa obenem dovolj »zgaražirano podrapan« in povsem »neizumetničen«, da bi kakšna izmed kitarskih fraz zlahka zelo prepričljivo vžgala, v kolikor bi bila uporabljena tudi v elementarni nomenklaturi punka. Neil Starr poseduje pečaten, raskavo prodoren in srednje intoniran vokal, ki vnaša tudi nekaj »mačo poze« v samo vibracijo njegovega vokalnega izplena. Vokal, ki je pisan na kožo kompozicijam skupine. Phil zagotavlja odločno zamaščen zvok debelih in čokatih kitarskih fraz ter ko že trčimo ob njegove solistične izlete, hipoma prepoznavnega sloga, Na albumu je moč najti tudi nekaj trenutkov, ki koketirajo s southern rockom.
Album je kakovostno konsistenten in do mere tudi zabaven če ne kar nekoliko luciden, kar sliši vkup z podedovano komponento pokojnega značaja neminljivih Motörhead. Eden najbolj cenjenih in prepoznavnih Valižanskih rock kitaristov vseh časov, ostaja tako tudi v post-Motörhead eri. pravi naslov za varjenje na moč prepričljivih, vžigajoče vzmetenih, kitarskih fraz, ki vam bodo, v sozvočju z Philovo znano kitarsko recepturo, krepko prečistile sluhovode.
na vrh