Van Der Graaf Generator: The Aerosol Grey Machine

Prvi album Van Der Graaf Generator je bil sprva zastavljen kot solo projekt že tedaj na daleč prepoznavnega pevca (in občasnega kitarista) Petra Hammilla, ki je želel uresničiti svoje glasbene in filozofske vizije, ki so bile daleč pred besedili večine takratnih glasbenikov. Za Hammilova besedila je bilo značilno predvsem njegovo spogledovanje z mejo med znanostjo in fikcijo, razumom in intuicijo, apokaliptičnimi vizijami in eksistencializmom. Čeprav je bilo to na "The Aerosol Grey Machine" še vse bolj v zametkih pa se mnogi sadovi njegovih kasnejših mojstrovin (kar velja tudi za skupino kot celoto) kažejo že tukaj. Pod Hammillovim vodstvom se je skupina, ki je pred začetkom snemanja že enkrat razpadla, ponovno sestavila skupaj in začela svoje poslanstvo. Hammill bo v naslednjih letih stalno razpolavljal svoj čas med Van Der Graaf Generator in njegovo nič manj osupljivo solo kariero. Razlika med obema projektoma je bila pogosto komajda opazna saj je Peter pri obeh pogosto uporabljal kar iste glasbenike vseeno pa so imeli Van Der Graaf Generator že od samega začetka neko posebno avro, ki jih je naredila tako zanimive za številne ljubitelje progresivnega rocka.

Skupina je sicer do izida tega albuma preživela že marsikaj. Hammill je skupino ustanovil leta 1967, še kot študent na univerzi v Manchestru, skupaj s Chrisom Judgeom Smithom na bobnih in pihalih ter orglistom Nicom Pearnejem. Po selitvi v London so začeli s snemanjem glasbe. Tedaj jim je uspelo podpisati tudi prvo pogodbo z založbo Mercury. Do tedaj največji Hammillov dosežek je bil oblikovanje njihove prve prave zasedbe po prihodu Hugha Bantona na orglah, Guya Evansa na bobnih, Keitha Ellisa na basu ter sklenitev sodelovanja s šefom založbe Charisma, Tonyem Strattonom Smithom (pod svojim okriljem je imel tudi Genesis). Kljub temu se jih že takoj oprijela smola. Judge je odšel iz skupine takoj, ko so posneli svoj prvi single "People You Were Going To" (na b- strani vsebuje "Firebrand"), po nekaj nastopih pa jim ukradejo še opremo, kar posredno povzroči, da skupina razpade. Kot že omenjeno, Hammill začne s snemanjem solo albuma, ko nenadoma ugotovi, da potrebuje pomoč svojih starih prijateljev in Van Der Graaf Generator so ponovno rojeni. Večina del na "The Aerosol Grey Machine" je sicer daleč od njihovih kasnejših, pogosto kompleksnih, simfoničnih, epskih in po vzdušju večinoma mračnih kompozicij, vseeno pa album vsebuje veliko zanimivih del, ki dajo poslušalcu dober vpogled v evolucijo skupine. Poleg psihadelično naravnanih stvaritev je gor tudi nekaj kompleksnejših in ambicoznejših del, ki so dale smernice njihovim prihodnjim albumom. Sramota je, da je ta album ob izidu izšel samo v ZDA. Spretna Stratonova manipulacija je bila dovolj, da je skupina razdrla pogodbo z Mercury in se preselila k njegovi založbi Charisma, kjer so postali poleg Genesis in Lindisfarne eden njihovih glavnih adutov.

Že otvoritvena, psihadelično naravnana in dokaj naivno obarvana "Afterwards" pokaže prikrit potencial skupine. Po vzdušju je to umirjena in lepa skladba, primerna za sprostitev, kakršnih sicer VDGG v naslednjih letih ne bodo posneli ravno v izobilju. Poslušalcem predstavi predvsem Hammilov unikaten vokal (to pot njegovo nežnejšo, svetlejšo plat), ki je najmanj tako prepoznaven kot njegova besedila. Čeprav svojega pravega potenciala še ne pokaže je brez dvoma že takrat nakazal zakaj je bil vedno eden najboljših pevcev v progresivnem rocku. Omeniti velja tudi zelo dobro melodijo na Bantonovem klavirju. Po umirjenem začetku pa nas že oba dela "Orthenthian" poneseta v Hammillov pogosto mračni in strašljivi svet postapokaliptičnih vizij, ki bodo zares zaživele na njihovem naslednjem albumu. Čeprav skladbi še manjka tiste prave energije, ki je potem odlikovala večino njihovih kasnejših del, gre za zelo dobro stvaritev in prvi pravi prikaz, česa je skupina zmožna in kam vleče njihov zvok. Evansovo delikatno bobnanje in Bantonova veličastna uporaba hammond orgel bosta poleg Hammillovega vokalnega in liričnega genija postali glavni zaščitni znaki skupine medtem, ko bo Ellis s svojim pogosto ritmičnim in tenkim basom že po tem albumu izpadel iz igre. "Running Back" je nasplošno dokaj umirjena stvaritev, ki vsebuje melanholično vzdušje. Odlikuje ga predvsem Hammillov emocionalen vokal, ki je obenem poln poetike in flavta gostujočega člana Jeffa Peacha, ki posredno prispeva k njegovi svežini in lahkotnosti. Po mojem mnenju gre za eno izmed boljših del na albumu, čeprav se čuti da imajo še dosti neizkoriščenega prostora (tega bo na kasnejših albumih uspešno dopolnil saksofonist David Jackson). Uvod na akustični kitari v "Into The Game" je odličen in nekoliko spominja na The Who klasiko "Pinball Wizard". Bas je tu zelo razločen in v ospredju, kar je lepo slišati saj VDGG po tem albumu skoraj skozi celotno kariero ne bodo imeli pravega basista (bas delnice bo pokrival kar Banton na svojih klaviaturah). Zaključi se z jazzovskim jamom, ki pa se nikakor ne razdolgočasi kot se ponavadi rado dogaja. To sedemminutno delo že posredno pokaže kako kompleksna bo ta skupina. Naslovna skladba je manj kot minuto dolga šala, ki bi bolj sodila v kako radijsko komedijo iz 50ih. Naslednja skladba "Black Smoke Yen" je kratek in repetativen inštrumental. Ti dve stvaritvi sta po mojem mnenju tu bolj za dopolnitev minutaže kot pa, da bi ju odlikovala kdo ve kakšna kvaliteta. Skupina si je očitno med snemanjem privoščila tudi tri minutke za sprostitev in napolnitev baterij. Zanimivo je, da prav druga polovica albuma vsebuje najboljša dela, katera že nakazujejo na njihov kasnejši, mnogo bolj kompleksen, obskuren, epski in temačen zvok. "Aquarian" je pravi predhodnik mojstrskih del kot je npr. "Darkness" z njihovega naslednjega albuma. Vsebuje obskurno besedilo, izjemno ritmično podlago s poudarkom na Ellisovem basu in odličen Hammilov vokal. Na epskem in skrivnostnem "Necromacer" so VDGG tako rekoč že skoraj v svoji pravi podobi. To delo odlikuje predvsem Petrovo strašljivo in skrivnostno besedilo kakršnih bo v svoji karieri napisal še ogromno (le od kod izvira vsa ta njegova mračna inspiracija?) kot epska, marširajoča ritem linija, kakršno bodo radi uporabljali tudi na kasnejših delih. Zaključni "Octopus" je še eno delo, ki ga lahko štejem med vrhunce albuma. Je eno prvih zaščitnih del skupine, kjer blestijo predvsem izjemne Bantonove solaže na orglah, Ellisov razločen bas in Hammillovo zaščitno, variabilno menjavanje emocij na vokalih. Njegovo petje je tu kot, da bi se mu šlo za golo preživetje in tovrstnih predstav si bo v svoji karieri privoščil še velikokrat. Nestanovitno konstrukcijo kompozicije dopolnejo še s krajšim jamom (nekaj kar bodo radi počeli tudi v prihodnosti). Vse skupaj pa se zaključi na kaotičen način, tako kot se bo tudi večina njihovih kasnejših del.

Bonus skladbe na aktualni ponovni izdaji sta obe strani njihovega prvega singla - "People You Were Going To" in "Firebrand" ter "Giant Squid" in "Ferret & Featherbird". Od teh velja izpostaviti "People You Were Going To", ki je kratek, popovsko usmerjen poskus, ki se dandanes zdi precej netipičen za njih ter "Ferret & Featherbird", ki je folk skladba z dobro flavto, ki v tem segmentu celo nekoliko potegne na Jethro Tull.

Zaščitni zvok skupine na "The Aerosol Grey Machine" še ni razvit, toda za razliko od debutov nekaterih njihovih glasbenih vrstnikov je že nakazana prihodnja usmeritev skupine. Čeprav bodo VDGG z naslednjim albumom naredili izjemen napredek, ki bo povzročil da se bo le še malokdo spomnil njihovih začetkov in čeprav album demonstrira le malo njihovega pravega potenciala, ki jih bo kasneje lansiral med glavne akterje britanskega progresivnega rocka, pa so kali za ta napredek tu že zasejane. "The Aerosol Grey Machine" seveda ni v ničemer revolucionaren debut in je celo najmanj opazno delo v njihovi zgodovini, je pa zrelejši od marsikaterega debuta njihovih glasbenih vrstnikov, kar zgovorno priča o izjemni konsistentnosti in vsesplošni kvaliteti njihove diskografije. Gre za zelo dober začetek, ki sporoči da so bili Van Der Graaf Generator pripravljeni, da naredijo prvi korak, ki jih bo ustoličil kot ene izmed glavnih inovatorjev in vizionarjev v svetu rock glasbe.