Vendetta, nemški tevtonski metalci, s prvencem, ki je izšel davnega leta 1987 in naslednikom, ki velja za vrsto klasike tiste, nekoliko skrite, ali recimo »podzemne« veje evropskega thrash metala, ki je moral priznavati premoč velikih treh (Destruciton, Kreator, Sodom), to je njihov kultni album »Brain Damage« izdan leta 1988, se vračajo s pomenljivo naslovljenim petim studijskim albumom »The 5th«. Naslovnica, ki ni neka nova in posebej modra pogruntavščina, saj je jasno, da je na njej »Mr. Hyde« verzija Ludviga Van Beethovna, ki piše in pesni najbolj črno nadaljevanje svoje pete simfonije, pri čemer vskoči asociacija tudi na naslovnico Exodus plošče »Tempo of The Damned«, deluje na prvi pogled tako kot je treba. Veš da, ko boš album zarotiral, bo iz nje vskočil duh stare šole, relikvijskih in rustikalnih razgledov, ki naj bi nostalgično trkali na srca tudi starejših ljubiteljev tradicionalnih evropskih prvih thrash metal šole.
Vendetta morajo, kot vrsta sooblikovalcev tevtonske špure thrasha, tudi po združitvi in novem albumu, prvem po 23. letih, govora je o albumu Hate, po nasledniku »Feed the Extermination« ter sedaj po novem »The 5th«, še naprej priznavati premoč njihovih sodobnikov, mnogo bolj razvpitega slovesa, ki s svojimi novimi izdajami opravičujejo opus osemdesetih, po katerem so se zapisali z velikimi črkami v svet thrash metala. Vendetta igrajo danes znatno drugače, kot v osemdesetih. Vsi, ki čakate na nabrušeno ostro, do obisti nazobčano in razpenjeno tevtonsko thrash metal plato, boste tokrat morali »plesati ob nežnejših taktih«, ki bodo zaman izzivali najboljše karierne trenutke zasedb Kreator ali Sodom ter Destruction. V tem oziru vas »The 5th« še zdaleč ne bo vzradostil.
»The 5th« je sicer riffovsko in glasbeno, več kot zgledno razgiban album. V oziru tistega kar želi in pričakuje povprečni thrash metal fan še preveč razgiban. Otvoritvena Fragile se, s skoraj minuto in pol dolgim uvodnim delom, razvija v nadaljevanju, ki se rezultatsko laže primerja s z izrazom Megadeth, celo zgodnje Metallice, kot čemerkoli kar bi izviralo iz skrajno nazobčanih prvin evropske thrash metalske togote. Skladbo balansira (ekspresivno) nadvse zanimiv kitarski riff, ki ga skupina spretno izkorišča v spremembah ritmičnih ključev same skladbe. Impresiven začetek, ki navdaja z upanjem, da sledi vsemu polnokrvna tevtonska zloveščnost in togota.
Zanimivo je, da po spodrsljaju spogledovanja s Kreator principom z Let 'er Rip (tja se album vrne tudi kasneje, npr. Agency of Liberty), šele tretja skladba po vrsti, to je Deadly Sin, oziroma njen otvoritveni kitarski riff vzbuja tisti pravi občutek »primitivizma oziroma izvora« prave thrash metalske agresije, ki jo primanjkuje na tem albumu. Proti koncu albuma vrača tak občutek tudi impresivna Religion Is a Killer. Šele tu je namreč mogoče najti navezavo na ustvarjalnost skupine zabeleženo na njenem nepozabnem albumu »Brain Damage«, v asociacijah se prikradejo mimobežno tudi danski Artillery. Čeprav se album trudi agresivno gristi, je, kot povedano, tevtonska thrash metal agresija na novih albumih sodobnikov skupine, podana mnogo bolj prepričljivo, invazivno in popadljivo.
Čeprav Vendetta danes zrelostno sprejemajo glasbo drugače, kot so jo v osemdesetih in zato ni pravično od njih zahtevati kloniranja albuma »Brain Damage«, bo ta album trkal izključno na srca retro-nostalgikov, medtem ko bo nova generacija metalskih navdušencev izbirala albume drugih skupin, ki v svojem izrazoslovju postrežejo z mnogo več ekstrema in brutalnosti sodobnih žanrskih dognanj v metalu!
»The 5th« je v osnovi povsem spodoben album, vendar pa ga ne smete poslušati skozi oči purista, ki išče zgolj izvorno porogljivost tevtonske thrash metalske agresije.
Vendetta - Religion Is A Killer (uradni zvočni zapis):
na vrh