Album tf100 ni ravno običajna kompilacija, ki jih večkrat označimo kot nesmiselne in celo kot slabe. Niti ni te vrste kompilacija, ki bi vključevala nek specifičen opus ali benda ali pa neke založbe/scene/žanra določenega časa. tf100 založbe tonefloat je enkratni album, ki ga je ad hoc ustvarila kopica varovancev omenjene založbe. Ustvarila ga je za jubilejno 100. izdajo založbe. In skupina glasbenikov, ki se je zbrala za tovrsten podvig, je enostavno enkratna. Vendar pa gre najprej zapisati nekaj več o sami založbi tonefloat.
Tonefloat je založba, ki večino svojega časa in sredstev posveča izdajanju t. i. hi-end, torej izjemno kvalitetnih vinilnih plošč izbranih izvajalcev. Sicer naj bi se te izbiralo tudi na podlagi neke žanrske usmeritve, vendar je ta zelo ohlapna, večkrat pa popolnoma prezrta ob izbiri novih »varovancev« - v oklepajih zato, ker tonefloat večinoma izdaja le izbrano selekcijo iz izvajalčeve diskografije. Za boljšo predstavo bom naštel nekaj le-teh: Steven Wilson in njegovi projekti (Porcupine Tree, No-Man, Bass Communion, Blackfield…), Anja Garbarek, Sand Snowman, Fear Falls Burning, Henry Cow, King Crimson, Robert Fripp, Theo Travis in tako dalje. Nabor je torej izjemen. Zdaj pa si predstavljajte, da bi za posebno priložnost, ki jo pripravi založba, skupaj stopi nekaj teh glasbenikov in naredi že omenjeni ad hoc album. Sicer klasificiran kot nekakšna kompilacija, temveč daleč od tega, da bi to bila. Dejansko bo ti lahko bil samostojen album, saj deluje koherentno, izdelano in, kar je najpomembnejše, zveni izjemno dobro.
Za tf100 so se torej zbrali naslednji glasbeniki: Sand Snowman, Theo Travis, Steven Wilson, Moonswift, Dirk Serries, Peter van Vliet in Maarten van der Vleuten. Večino miksanja je opravil seveda Steven Wilson, v produkcijo pa so bili vključeni prav vsi glasbeniki. Album je izšel skupaj s 109-strano knjižico o sami založbi in njenem delovanju v času prvih 100 izdaj. Projekt je bil, kljub neznačilnemu delovanju, zastavljen izredno resno. Še več – glasbeniki so jubilej vzeli resno, v njem našli nekakšno inspiracijo v samem namenu založbe in ustvarili izjemen album. Seveda bi bilo karkoli drugega ob takšnih imenih težko pričakovati.
Ker se sama založba posveča glasbenikov, ki svojo glasbo stavijo na vzpostavljanje nekakšnega transcendentalnega vzdušja, ki poskušajo prek poslušalčevih čustev pokazati svojo virtuoznost (v nasprotju s hitroprstimi »kitarskimi heroji«), je tudi tf100 album emocij in umske nirvane. Steven Wilson, ki na albumu sodeluje pri skladbah »like charcoal«, »trevail«, »california falling«, »pale ghostlike friend« in »song for john fahey« (torej na petih skladbah od sedmih), je tako ali tako že vzpostavljen glasbenik v ambientalnih formah glasbe, kar je dokazal predvsem s projektoma Bass Communion in IEM, elementi tovrstne glasbe pa so v njegovih delih tako ali tako vselej prisotni. Sand Snowman je s svojimi psihedeličnimi albumi, kjer prikaže vso svojo kitarsko virtuoznost z neverjetno tehniko prstnega ubiranja strun, že dokazal, da je mojster kreiranja melanholičnih in temačnih atmosfer. Theo Travis je še eno ime, ki komajda potrebuje oznake – genialni pihalist, ki je poleg ekstenzivne solo kariere sodeloval z nemalo glasbeniki (Stevenom Wilsonom, Davidom Sinclairom, Anjo Garbarek, bendi Karmakanic, Gong itd.), je še eno ime, ki paše k omenjeni dvojici kot orkester h glasbi Pink Floydov. Ko tej trojici dodaš še različne glasbenike, ki obvladajo elektronsko plat modernega ustvarjanja glasbe, rezultat ne more razočarati. V bistvu se tf100 nekako približa albumu Wilsonovega projekta Storm Corrosion, le da ni tako mračen. Gre za atmosfersko nirvano, glasbeno zdravljenje mentalnih bolezni, kreiranje psihotično-umirjenega sveta skozi zvok. Kar predstavljajte si – glas Stevena Wilsona, prepletanje njegove kitare s kitaro Sand Snowmana, komplementirano z nežno, prelepo flavto Thea Travisa ter prijetnimi elektronskimi zvoki v šepetajočem ozadju. Recept za ambientalni vrhunec.
In tf100 je prav to. Vrhunec ambientalne glasbe. Glasba, ki se zdi brez neke trdne opore, vsebinske in teoretsko-žanrske, ki kar lebdi in se širi in razteza, vendar pa nikoli ne preseže občutka šepeta in nežnega govora. Tiho prigovarja na poslušalčevo uho, ga potopi v svojo ohlapno abstraktnost in ga ne izpusti – poslušalec se niti ne opira. In če vzamemo v zakup, da gre za ad hoc album, kjer glasbeniki niso imeli veliko časa za ustvarjanje… to pove vse o njihovi genialnosti in glasbeni vrlini, ki jo redkokdo poseduje s takšno srčnostjo in iskrenostjo.
na vrh