Korpiklaani: Tervaskanto

Gozdni klan vrača udarec! Tokrat v četrto. Komaj dobro leto je minilo od njihove zadnje izdaje Tales Along This Road (2006), neustavljivi Finci pa nam že ponujajo novo studijsko ploščo pod naslovom Tervaskanto. Na katerikoli oder stopijo Korpiklaani, temperaturo dvignejo do vrelišča, in s svojim veseljaškim, poskočnim folk metalom brez težav množice poženejo v vročičen pivski ples. Očitno nekje globoko v nas še vedno živi neka prvinska energija, ki jo znajo Korpiklaani s poskočno mešanico finskih folk napevov in tradicionalnih inštrumentov pomešanih z metalom priklicati na plan.

Prav to dozo finskega "humppa" metala ponuja tudi Tervaskanto, le da tokrat Korpiklaani še več poudarka namenjajo folku, in prav to jih ločuje od sorodnih folk metal bandov, ki mnogo več poudarka vseeno namenjajo močnejši, metalski strani. A še vedno so folk inštrumenti kot so piščali, harmonika, jouhikko in violina pomešani z metalskimi kitarami in glasbi dajejo poseben avtentičen občutek in čar, ki ga dosegajo le Korpiklaani. Če vas je zadnja, precej black metalsko obarvana plošča rojakov Korpiklaani, Finntroll Ur Jordens Djup (recenzijo lahko preberete TUKAJ), razočarala, potem je Tervaskanto prava rešitev za vas. Še vedno so tu predvsem veseljaške, optimistične, poskočne pivske pesmi, ki jih vsake toliko časa umirijo bolj introspektivne, počasnejše in melanholične skladbe, čeprav jih je manj kot na prejšnjih treh ploščah. Uvodna skladba Let's Drink je že po ustaljeni Korpiklaani praksi pivska veselica, podobno kot Wooden Pints (Spirit of the Forest, 2003) ali Happy Little Boozer (Tales Along This Road, 2006), in že takoj na začetku označi album Tervaskanto. Tipični, a odlični Korpiklaani! Morda bodo nekateri prav tu iskali najslabšo stran plošče, Tervaskanto namreč ne prinaša nič novega. A zakaj bi navsezadnje Korpiklaani spreminjali prav tisto po čimer so najbolj znani? Tervaskanto je nabito poln z dirjajočimi melodijami, kričečimi refreni, ubijalskimi power akordi in svojevrstnim Korpiklaani humorjem. Vokali masterminda..eee...beer masterja Jonneja Järvelä so še vedno ravno prav agresivni in grobi, a se z melodičnimi linijami harmonike in violine odlično ujemajo. Neverjetno nalezljivim Korpiklaani se preprosto ni moč upreti. Če vas Let's Drink ali Veriset Äpärät ne spravita na noge mislim, da je čas za obisk pri zdravniku, da vam preveri, če vam srce še bije. Korpiklaani pa si med vsakim kriglom piva vzamejo tudi čas za počitek in ponudijo prelepe melodije in raznovrstno vzdušje. Vesilahden Veräjillä navduši z akustičnimi kitarami, Palovana je melanholična, Misty Fields pa epska in dinamična. Dve inštrumentalni skladbi, Running With the Wolves in Nordic Feast pa odlično predstavita skladateljske zmožnosti Korpiklaani.

Korpiklaani na Tervaskanto ne izumljajo tople vode, temveč počnejo tisto kar znajo, in to v najboljši možni luči. Finci z vsakim komadom bolj navdušijo... če seveda niste zaposleni z dvojnim, trojnim,... vidom. Letošnji Metalcamp bo odlična priložnost, da se zavrtimo kot trolli in trčimo s tankardi! Na zdravje!