Mathias Lasch, z ustaljenim umetniškim vzdevkom Mat Sinner, eden tistih tako imenovanih gurujev in sivih eminenc nemške metal in rock scene, ki imajo vseskozi s svojim dejanji pomemben vpliv na aktualne premike na polju prepoznavnosti evropskega metala, zlasti ko govorimo o žanru power metala, v zadnjem desetletju pa tudi hard rock in (saj ni res, pa je) celo melodičnega rocka. No njegova matična skupina je pravzaprav v iztočnici heavy rock in hard rock zasedba.
V obdobju 1996-2003, so sicer Sinner močno obtežili svoj slog s količino decibelov distorziranega porekla, zato so jih za svoje vzeli tudi ljubitelji heavy metal glasbe. Tako velja album »Nature of Evil« (1998) v sicer dolgi in bogati diskografski zbirki albumov te dolgožive skupine, za album posebnega leska, ki ga Sinner zagotovo ne bodo več ponovili. Ne, da ga ne bi znali. Pravzaprav ga nočejo ponoviti. V zadnji dekadi so se namreč strogo vrnili k svojim koreninam. To je zelo elementarni slog igranja heavy rocka do hard rocka, ki je močno navdahnjen nad likom in delom Thin Lizzy ter Phila Lynotta. Teh simpatij Mat Sinner nikoli ni skrival in jih tajil. Tako pač je, je bilo in tako tudi ostaja. Zakaj? Ker lahko. Tudi povratnik Tom Naumann na kitari, ki je igral v heavy metalskem obdobju delovanja skupine in s katerim je Mat Sinner pred časom zakopal bojno sekiro, ne more s svojo siceršnjo odličnostjo, premakniti jezička na tehtnici v smer, da bi novi Sinner metalsko žvenketali.
In tudi »Tequila Suicide« najnovejši studijski izdelek skupine ne odstopa od te formule. Sinner so zadržali celo istega oblikovalca nove naslovnice, slogovno pa zadržuje novi album recepturo predhodnikov »One Bullet Left« (2011), »Crash And Burn« (2008), »Mask of Sanity« (2007) Roko na srce. Mat Sinner ne želi ponovnega premika v polja heavy metala, saj bi lahko Sinner postali posledično preveč podobni Primal Fear, ki prinesejo Matu Sinnerju nekaj več dobička, nasploh pa postane ta navržba brezpredmetna, saj jez njegovo pogruntavščino imenovano »Rock Meets Classics« finančno preskrbljen za naslednjih nekaj življenj.
Sinner tako ostajajo skupina, ki resnično ustvarja s pristnim užitkom. Ob večjem angažiranju Mata Sinnerja pri Primal Fear, ostajajo tako Sinner njegov »stranski bend«. Album posnamejo takjo Sinner takrat ko jim to resnično ustreza, brez pritiskov torej. Slog ni aktualen, pravzaprav spominja na vzornike iz Sinnerjevih časov uporništva, se pravi sedemdeseta leta. Ko prisluhneš albumu »Tequila Suicide« ločeno, se pravi, ko ga izvzameš iz preostalega opusa, zveni pravzaprav briljantno, sicer pa pravzaprav le učinkovito pogreva »staro juho«. »Tequila Suicide« bo tako v prvi vrsti potešil okorele privržence skupine, ki dihajo z njo od njenih kariernih začetkov. Zelo soliden, lep, klasičen Sinner album. »Klasičen« v smislu upoštevanja novih časov.
Sinner - Tequila Suicide (uradni video):
na vrh