Arena: Ten Years On 1995 - 2005

Arena so v desetih letih svojega obstoja prerasli v eno izmed vodilnih sil neo-progresivnega rocka. Kljub temu, da jim verjetno nikoli ne bo uspelo doseči popularnosti sorodnih skupin iz 80-ih kot so denimo Marillion, IQ ali Pendragon, posedujejo izjemno zvesto bazo ljubiteljev, ki delijo skupno in upravičeno prepričanje, da so Arena v 90-ih dali nov zagon neo-progu in ga popeljali na mnoga do tedaj še neraziskana področja. Po nenavadnem rojstvu kot posmrtni otrok skupine Shadowland, stranskega projekta odličnega klaviaturista Clivea Nolana (ki je obenem znan tudi kot dolgoletni klaviaturist Pendragon), ki je leta 1995 združil moči z originalnim bobnarjem Marillion, Mickom Pointerjem, so Arena sprva ustvarjali pod močnim vplivom zgodnjih Marillion. Tedaj so izdali zelo dober debut "Songs From The Lions Cage" (1995), ki je že napovedoval, da je rojena nova zvezda neo-progresivnega rocka. Po prihodu izjemnega vokalista Paula Wrightsona in izidu albuma "Pride" (1996) so šle stvari sunkovito navzgor, stalnemu menjavanju članov navkljub. Arena so v teh letih začeli kar v zaporedju izdajati mojstrovine kot so "The Visitor (1997), ki velja za njihov magnum opus, "Immortal?" (2000), "Contagion" (2003) in "Pepper's Ghost" (2005). Zdajšnja zasedba se je oblikovala okrog leta 1999 in od takrat so Arena že nekaj časa stabilna skupina. Odločilna dejavnika zdajšnje zvokovne podobe skupine sta bila predvsem prihoda kitarista Johna Mitchella (obenem član skupin kot so It Bites, Kino, The Urbane, Blind Ego, Frost*), enega izmed danes najbolj inovativnih in subtilnih pa tudi garaških kitaristov ter pevca Roba Sowdena, ki je svojim izjemno emocionalnim in unikatnim vokalom odprl nove dimenzije za nadaljnje zvočne eksperimente skupine. Oba sta odpravila še zadnje podobnosti skupine z zapuščino Marillion Fisheve ere. Arena so sicer že ves čas gojili nekoliko trši pristop k neo progresivi, po njunem prihodu pa je to postalo še bolj očitno in ponekod so se že približali progresivnemu metalu. Zato lahko rečem, da pogosto stojijo na samih meja obeh žanrov in tako predstavljajo svojevrsten most za ljubitelje obeh zvrsti. Prav to je tista njihova najbolj prepoznavna komponenta, ki jih loči od ostalih neo-progresivnih skupin.

Ta kompilacija, ki je prvi uradni best of skupine sploh, si je zadala izjemno težavno nalogo predstavitve desetih let delovanja skupine, ki do tedaj ni ustvarila niti enega slabega dela in katere albumi pogosto veljajo za nerazdružljivo celoto. Vseh deset skladb, ki se nahajajo tukaj, si med seboj ne sledijo po kronološkem zaporedju, kar ni najboljša poteza. So sicer sama odlična dela, ki jih lahko prepoznam kot tista, ki se lahko kadarkoli nahajajo na koncertni listi skupine, vendar bodo začetniku pustila marsikatero neodprto vprašanje saj tako ne bo zaznal postopne evolucije skupine. Kakšnih večjih presenečenj torej ni in s slehernega albuma je zastopano vsaj po eno delo. Tako so tu klasike skupine kot so "Smoke And Mirrors" in "Bedlam Fayre" (Pepper's Ghost, 2005), "Skin Game" in "Salamander" (Contagion, 2003), The Hanging Tree" in "Crack In The Ice" (The Visitor, 1997), "The Butterfly Man" in koncertna verzija "Chosen" (Immortal, 2000), nova verzija "Empire Of A Thousand Days" (Pride, 1996) ter neobhodni "Solomon" (Songs From The Lions Cage, 1995). Toda obenem tu manjka kopica odličnih del, kakršna so denimo "Jericho", "Midas Vision", "Welcome To the Cage", "Medusa", "Sirens", "Enemy Without", "Running From Damascus", "Ghost In The Firewall", "Witch Hunt", "Riding The Tide", "Cutting The Cards", "Purgatory Road", itd. Skratka tu je celo obilje odličnih stvaritev, ki so odsotne zaradi pomanjkanja prostora.

"Ten Years On 1995 - 2005" vsekakor ni idealen nabor najboljših del skupine saj mu ne uspe zajeti vseh njihovih boljših del (zato bi bila verjetno potrebna vsaj dva CD-ja), prav tako moti kronološko nedosledje, je pa vseeno še vedno dovolj zanimiv nabor tako za zbiratelje kot začetnike saj vsebuje dva bisera, ki sta bila gor dodana izključno zato da založba k nakupu privabi tudi tiste, ki že poseduje vsa njihova do zdaj izdana dela. To sta seveda odlična nova verzija "Empire Of A Thousand Days" s Sowdenovim vokalom, Mitchellovo kitaro in Salmonovim basom ter dobra koncertna verzija "Chosen". Slednji bosta zato za mnoge ljubitelje ostali glaven razlog za nakup te kompilacije. Po drugi strani pa sem mnenja, da vsak nabor najboljših del skupini kot je Arena dela krivico saj jih je najboljše spoznavati kar preko njihovih studijskih albumov, ki delujejo kot zaključene celote. Tako da naj razen zvestih fanov, ki pač morajo imeti sleherno izdajo, katero so Arena kdaj izdali, predvsem začetniki dobro premislijo ali ne bi storili bolje, da bi za začetek poslušali kako njihovo mojstrovino kot sta recimo "The Visitor" ali "Contagion", ki veliko bolje predstavita pravo poslanstvo in potencial skupine.