Exodus: Tempo Of The Damned

Natanko dve leti potem, ko je tragično preminil njihov pevec Paul Baloff (02.02.2002), izdajajo thrash metal legende album "Tempo Of The Damned". S skupino je znova Steve "Zetro" Souza. Ljudje lahko govorijo kar hočejo, a v devetdesetih Exodus niso spravili iz sebe dobre stvari, delno so se odkupili le z "live" albumom iz leta 1997. Skupina se je s tem albumom po sedmih letih abstinence vrnila ponosno in pokončno nazaj. "Tempo Of The Damned" je namreč album, ki bi moral biti definitivni naslednik plošče "Fabulous Disaster" (1989). Torej oživljeni Exodus so retro, so nova osemdeseta in so znova "Bonded In Blood" (1985). Surovi thrash v najlepši možni pojavi, ki iskreno z jajci na polno deli "klofute" in grize ušesa kot je to počel nekoč Mike Tyson v svojem afektu sredi boksarskega ringa, Tu ni milosti, tu ni kompromisa, to je z eno besedo čista thrash metal kanonada od začetka do konca plošče. To je plošča, ki vzbuja upanje in je dokaz, da je pravi dobri stari thrash še vedno živ in oh, ah, eh, uh,....kako tole žge!!!

Deset bomb čistega napalma!!! Motorji katarzično zarohnijo, goreči rif steče in bend zasuje poslušalca z jezo, agresijo, zlobo, terorjem groze, tu ni prostora za obdarovanje z nageljčki, tu ni prostora za sanjanje v oblakih. Je le kruta, trda realnost, ki ponuja cvretje grešnikov v peklu, ni žarka svetlobe, ni upanja, vse drvi goli devastaciji naravnost v objem. Realnost je za Exodus točka gorišča. Naša realnost je vladavina vibracij temne strani popolnega nadzora.

Scar Spangled Banner, ki ni noben himnični pocukran vložek takoj opozori, da bi fantje naredili zelo zanimiv intervju s krvnikom sedanjosti G.W. Bushem. Exodus so redki državljani ZDA, ki so videli skozi servirano laž pravo resnico in jih tega, kar čutijo in vidijo ni strah naglas povedati. S svojo resnico so slekli državo ZDA s takšno lahkoto, kot olupiš banano. Exodus se kotalijo kot tank, so jeklena pošast, ki pušča za seboj popolno opustošenje in pri tem je prav nič ne ustavi. Hudiča, kaj spravlja Souza iz sebe v War Is My Shepherd (ta pesem je izšla v Evropi tudi na single CD-ju), v nekaterih linijah vrešči in kruli že na meji vokala, kot bi bil žanrsko vzet iz death metala. Exodus, so pravi psihotiki skozi prve tri komade.

Nobena presunljiva novica ni, da so fantje perfektni instrumentalisti, ki so prigonili svoj izraz do nekaterih težko ulovljivih glasbenih dimenzij. Tudi tokrat krasi bend fantastična komunikacija in delovna kemija, na izhodih, vhodih v solaže in na splošno v okusno začinjenih kitarskih prehodih, ki "na polno" dihajo v odlični konverzaciji z raznolikostjo fantastičnih bobnarskih pasaž in duhovitega vpletanja dvojnega bas pedala. Bobni nosijo izredno globino, bas doni in struži skrajno kovinsko, kitare polagajo masivne razbeljene nesramne in "umazane", da ne rečem prav "perverzne" rife. Tu je Zetro, ki poje vseskozi kot v transu in ne pozna prav nobenega usmiljenja. Njegovo petje je popolnoma vživeto, moč akrobacij neukročena. Naj bom preklet, a Throwing Down (komad, kjer je fant s svojimi vragolijami še posebej izrazen), nosi brez dvoma stoner riff in Souza zapoje tam nekatere linije skozi "clean" vokal. No glede tega tudi Culling The Herd ni čisto nedolžna, saj v refrenu kitari izkrivljata rifing na tak način, da tudi ta komad ponudi blag pridih stoner metala.

Da Exodus mislijo nadvse resno s thrash metalskim vstajenjem, dokazujejo tudi odlični predelavi treh klasik na plošči. Prva je njihova Sealed With A Fist, medtem ko sta Impaler in Throwning Down bili napisani za stranski band kitarista Garyja Holta imenovanega Wardance, vse pomlajene, osvežene. Ti klasični relikti v novi preobleki prinašajo v kombinaciji s sveže napisanim materialom na ploščo odličen kontrast.

Plošča se konča tako, kot se začne. S šusom brez meja! Naslovna pesem je pravi izbor za veliki finale tega albuma, sicer prvaka težke kategorije thrash metala. Souza vrešči na njem, kot bi ga vlekli živega iz kože, kitare znova polno detonirajo, bas živo pulzira z vseh strani. Torej zaključek visoke voltaže, ki te venomer pripravi do tega, da hočeš še. Na evropski verziji se nahaja bonus komad Dirty Deeds Done Dirt Cheap (orig. AC/DC). Ovita v "exodus preobleki", prava poslastica, saj so ji fantje vdahnili svojo dušo, kar je v splošnem prvina in predpogoj za vsako priredbo, da ta sploh vžge.

Fantje so ponudili na tem odličnem comeback albumu novo skovanko v njihovi poeziji "cruci-fucked", jaz pa pravim, da je ta plošča čisti rasfuk!!! "Tempo Of The Damned" je živ dokaz, da se v tem svetu, tukaj in danes, v tem gnilem, skvarjenem okolju, še skupine, ki spravijo od sebe album, ki se mu ob poslušanju lahko z vsem srcem zahvališ za vse nastale možganske poškodbe. Ah, spet mi je po nesreči prišla v zobe Metallica (izguba za metal sceno s katero se očitno nikakor ni moč sprijazniti),...upam, da se bodo od ponovno prebujenih Exodus končno naučili kaj koristnega.