Zgodba o projektu Temple of the Dog je pravzaprav precej žalostna. Projekt je leta 1990 zaštartal Chris Cornell, velik prijatelj marca tistega leta preminulega Andrewa Wooda, vokalista zasedbe Mother Love Bone. Zaradi prevelikega odmerka heroina je Wood pri vsega štiriindvajsetih letih umrl tik pred izidom prvenca svoje skupine. Nekaj dni po Woodovi smrti se je Cornell z matičnim bandom Soundgarden podal na evropsko turnejo, kjer je že začel pisati skladbe v spomin na pokojnega kolega. Skladbam je Cornell želel dati poseben pečat, zato jih tudi ni izdal pod imenom Soundgarden, pač pa je okoli sebe zbral drugo ekipo. K projektu je povabil bivša Mother Love Bone člana, kitarista Stonea Gossarda in basista Jeffa Amenta, postavo pa sta dopolnila še bobnar Matt Cameron (takrat Soundgarden, danes Pearl Jam) in Mike McCready kot glavni kitarist, saj se je Cornell kitari v tem projektu odpovedal. Zasedbi se je kot back vokalist pridružil še takrat malo znani pevec Eddie Vedder, kar pomeni da je bila na kupu večinska Pearl Jam postava, manjkal je zgolj bobnar Dave Krusen. Album je nastajal ob koncu leta 1990, mesec po prvem Pearl Jam koncertu in slabo leto pred "Ten" izbruhom. Ime Temple of the Dog so si glasbeniki nadeli po delu besedila Mother Love Bone pesmi "Man of Golden Words", ki je nastalo izpod Woodovih prstov.
Ker je glasba na albumu posvečena preminulemu prijatelju, je v skladbah prisotno veliko emocionalnosti, zaznati je velik čustven primanjklaj, ki je nastal ob veliki izgubi. Večinski pisec Chris Cornell se je ob pisanju skladb naslonil na izročilo Mother Love Bone prvenca, pritisnil na bremze, umiril agresiven, kovinski zvok svojih Soundgarden ter ustvaril skladbe kot dostojno slovo bivšemu cimru Andrewu Woodu. Počasne in nežne, ki se človeka dotaknejo. Tudi drugi pisec skladb za album, Stone Gossard, je v svojih treh delih znal v skladbe položiti svojo dušo in tako odločilno pomagal soizoblikovati edini Temple of the Dog album.
Že prisotnost bendža in orglic je dokaz, da ne gre za tipičen alter/garažno rockerski projekt, pač pa vsebuje več premišljenosti in čuta za komponiranje. Na odrezavo punkrock zaletavanje tipa Mudhoney ali Screming Trees, iz česar se je grunge konec osemdesetih začel razvijati, lahko pri Temple of the Dog pozabimo. Uvodna "Say Hello 2 Heaven" z umirjenim tempom, dvokitarsko igro, na trenutek spominjajočo na staro Lynyrd Skynyrd šolo, in bluesy vokalom predstavi vse atribute albuma. Sledi "Reach Down", z enajstimi minutami osrednje delo albuma. Poleg dvoglasno odpetega refrena je paradni konj skladbe dolg inštrumentalni "jamm" del z izstopajočo bas linijo in preigravanjem obeh kitar, v zaključku skladbe pa je ujeto eksperimentiranje Cornellovega vokala v visokih legah. Prvi dve pesmi albuma sta bili napisani v dneh neposredno po Woodovi smrti, zato še toliko bolj povdarjata spomin na izgubo in neukrotljiv izbruh žalosti. V "Hunger Strike" se vokalno prvič predstavi tedaj neznani Eddie Vedder, ki je zaradi težav pri snemanju nadomestil Cornella, s čimer so zadeli v polno. Tudi zaradi specifičnega Vedderjevega glasu, podkrepljenega s Cornellom v drugem planu, je pesem doživela velik uspeh. Glavnino skladbe spremljajo zasanjane kitare, njihov zarez z močnejšim riffom po refrenu pa zadiši po Alice in Chains. Razneženo zasanjanost predrami dinamičnejša "Pushin' Forward Back", ena izmed štirih skladb kjer s spremljevalnim vokalom pomaga Vedder. V otožni "Call Me a Dog" atmosfero vodi akustična kitara in celo prisotnost klavirja, v tem duhu se album skozi kanček slabši drugi del nadaljuje vse do konca.
Skladbe so zaradi prisotnosti dveh prepletajočih se kitar razgibane, praviloma pa največji kos pogače pripada Cornellovemu vokalu, ki z vživetim nastopom, če je treba tudi petjem na večih višinah, zna postaviti sebe oz. svoj vokal v središčno vlogo. Idejni vodja zasedbe goji izreden občutek za komponiranje in senzibilnost, album "Temple of the Dog" tako oddela brez zgrešenega strela. "Temple of the Dog" ni običajen grunge album. Za izhodišče je Cornell postavil Mother Love Bone zvok, ga umiril, mu odvzel velik delež hard rockerske komponente in jo nadomestil z blues uravnanimi kitarami po vzoru Led Zeppelin, tu je še občasen pridih južnjaškega rocka, omenjen konglomerat pa je močno pregnetla še tipična grunge melanholija.
Kljub kvaliteti albuma je bil po izdaji prodan v zgolj nekajdesettisočih izvodih, kar na megalomanskem ameriškem trgu ni dovolj niti za uvrstitev na lestvice. Šele mainstreamovski uspeh Pearl Jam prvenca "Ten" pol leta kasneje in z njim odločitev založbe "A&M Records" za večjo promocijo zasedbe Temple of the Dog je pozornost množice preusmerila tudi na ta album, kar mu je z zamikom prineslo platinasto naklado in milijonsko številko, tako se je znašel celo med stotimi najbolje prodajanimi albumi leta 1992. Album je bil torej izdan, cilj projekta dosežen, in Temple of the Dog so brez pravega koncertnega nastopa prenehali z delovanjem.
Čeprav lirično Temple of the Dog le nekajkrat neposredno tematsko zaidejo k Woodovemu spominu, se ob zasanjani glasbi ves čas čuti njegova prisotnost. Chris Cornell in kompanija so tako zadeli v polno. Ob poslušanju albuma se svet za slabo uro ustavi. Je več kot dostojen spomin na glasbenika, ki je pomagal oblikovati začetke grunge ere. Andrew Wood, počivaj v miru.
na vrh