Angra: Temple Of Shadows

No to je neverjetno presenečenje za skupino, ki je bila po fenomenalnem albumu "Fireworks" (1998) že klinično mrtva! A kot pravi Nietzche: "Što ne ubija, to jača!" Ne le, da se je Angra reinkarnirala, pač pa še naprej sledi nenehni pozitivni spremembi svoje evolucije. Če je "Rebirth" (2001) pomenil tipanje ugodnih tal za pristanek na ruševinah zrasle nove Angre, ko se je šlo za afirmacijo, za v prvi vrsti rešitev skupine in njenega imena, je "Temple Of Shadows" njegova absolutna nadgradnja! Čuti se, da je bil "Rebirth" predvsem previden album. To pot so Angra našli izredno samozavest in koherenco, kemija med člani skupine deluje z eno besedo popolno. Rezultat tega je brezhiben album. Najbolj progresiven, duhovit, eksperimentalen, skratka dovršen od glave do pete, ki je nastal izpod peresa skupine. Ob poslušanju takšne glasbe, si človek kar oddahne, saj mu le ta potrdi, da so še vedno ostale, tudi v metalsko zasnovanih žanrih, še neodkrite sfere. Album kar razganja od prelivanja različnih vzdušij in vročega temperamenta, ki ga pričarajo lahko le tile fantje iz Brazilije.

"Temple Of Shadows" nosi od prve do zadnje minute neverjetno mero nepredvidljivosti, žanrske raznolikosti ter kar poka po dolgem in počez od visokega vzdušja. Album je konceptualen. Deus lo volt, križarji ali "Knights Of The Cross" po "grave digger-sko". A neverjetno! Kot je "grobokopačem" odlično uspelo položiti na zvočni nosilec ta koncept leta 1998, tako neverjetno uspešno oživljajo skozi svoj unikatni pristop to povest tudi Angra. Če Grave Digger skozi svoj koncept surovo drvarijo, ledeno krmarijo v oživljanju srednjeveške klavnice, pristopijo Angra s čustvi, nabito vroče, skozi izpoved srca junaka, skozi zgodbo le enega križarja, imenovanega lovec senc ("The Shadow Hunter"), ki doživi osebno razodetje, se spreobrne, prične služiti le glasu svojega srca in tako osvobodi samega sebe. Ljubezen napolni njegovo srce, strah je izkoreninjen za vedno! Kar nas dejansko približa k najdbi neke vrste svetega grala (križarjem je papež med drugim naročil tudi iskanje le tega, kar je itak (v osnovi zmotno) manipulativno dejanje). Album je, ne glede na naslov, poln luči in svetlobe.

Angra so nadgradili vse. Izjemni so znova orkestralni aranžmaji in aranžmaji klaviatur, ki vseskozi krasijo in nadgrajujejo udarni topovski riffing enega najbolj duhovitih kitarskih dvojcev današnjega časa Bittencourt/Loureiro. Riffi ležijo skupaj neskončno poslušljivo in ekstremno melodično. Z nami je enkrat več imenitno supersonično soliranje, usklajeno igranje kitar in ekstremno hitro pikanje preko riffov. V riffing se vpleta čist in melodičen vokal, ki resnično bruha jezo, ki je močan v sleherni sekvenci enako, ki je barvit in raznolik, ki vseskozi vživeto igra dane situacije v katerih se znajde glavni junak, nasploh v oživljanju njegovih čustvenih stanj. Ni čudno da je prišel pevec Edu Falaschi leta 1994 v ožji izbor kandidatov, ki bi zapolnili mesto Brucea Dickinsona, ko je ta takrat ta zapustil Iron Maiden. Ritem linija je besna kot nikdar doslej! V produkciji je tudi bas to pot porinjen naprej in plošča resnično nosi izreden "groove", ki ga prejšnje Angra plošče niso nikdar imele tako izrazito poudarjenega. Veliko več prostora kot kdajkoli se je našlo v aranžmajih za ekspresivno bas šprudlanje, vseskozi v intenzivni komunikaciji z bobni, pri katerih briljira zlasti duhovito vpletanje dvojnega bas pedala in konstantno polaganje izrednih prehodnih delov. Angra so znova dodali tolkala k bobnom in motivi so dobesedno preluknjani od tega odličnega kontrastnega medsebojnega prepletanja obeh elementov. Zvočna slika je maksimalno zapolnjena!

Težko je najti vrhunec, težko je izpostavljati komad v tej dovršenosti in imenitnosti produkcije, kjer vse leži v ekspresivnem ravnovesju. Eden vrhuncev, ki ponuja to izredno raznolikost je nedvomno komad The Shadow Hunter, ki se odpre na kastanjetah in španskem flamenku. Noro prepričljivo, Angra morajo nujno izdati live unplugged album (po možnosti s posebnim gostom Paco De Lucia-o). Bobni in tolkala se odlično prepletajo in dajejo komadu izredno globino. In to ni edini komad, ko fantje, kar je že njihova stalnica, umetelno dodajajo v svoj izraz latino folk elemente. Angra znajo pustiti teči riff. Motivov ne polagajo na silo skupaj! To mnogokrat rezultira v nekompatibilnosti in sekanju fluidnosti komadov ter ubijanju atmosfere, kar je hiba mnogih progresivcev, ki mislijo da je s hitrostjo prstov prav vse oproščeno (Kajne "stari prdci" Dream Teather?). Angra teženja ne poznajo! Komadi so kompaktni, imajo glave in repe ter v motivih nikdar ne razpadajo.

Aha, saj res! Posebni gostje so pevka Sabine Edelsbacher (Edenbridge), že takoj v refrenu navite power metalsko zasnovane Spread Your Fire, šef Gamma Ray kitarist/pevec Kai Hansen v razjarjeno žgoči rapsodiji The Temple Of Hate, pa tudi šef Blind Guardian basist/pevec Hansi Kürsch sodeluje na plošči.

"Temple Of Shadows" je album, ki je narejen z izredno sproščenostjo, sofisticiranostjo, čutnostjo ter intelektom. Je album, pri katerem ni treba prav nikomur predolgo razmišljati ali bi ga uvrstil v svojo zbirko ali ne. "Temple Of Shadows" ni le progresivni metal album. Je album, ki ponuja mnogo, mnogo več. Izraz progresivni metal pomeni v primeru tega izdelka le vrsto degradacije. Unikatni "angrarock" nabit z vso možno eksplozivno inovativnostjo, nepokorščino pravilom, iskanju neznanega in neodkritega, skratka album, ki ga kar razganja od izjemne svežine, česar žanrom z navito distorziranimi kitarami danes hudo manjka. Album čiste glasbene perfekcije in upam reči brez dlake na jeziku, da je to najboljši progresivni metal album leta 2004.