Že nekaj let je jasno, da od pravih Bonfire danes ni ostal niti »B«. Ostal je »Z«, oziroma edini še originalni (in ustanovni) član zasedbe, to je Hans Ziller. Hans ostaja neusahljivi vir kreativnega navdiha in ambicij ter tako glavni pogonski zobčenik motorja skupine, tudi v zrelih letih njenega glasbenega službovanja.
Mož ekipe ni preimenoval v »Zillfire«, pač pa pelje Bonfire v novo povest. Pred dvema letoma je izšel »Glorius«, ki je to tranzicijo nakazoval, leto kasneje so Bonfire izdali dvojno kompilacijo novo posnetih klasik z naslovom »Pearls«. Na obeh izdajah je pel slovit David Reece (ex-Accept), ki pa očitno ni vzdržal takšnega Zillerjevega poleta, kar ni vzdržala niti mimobežna Zillerjeva seansa z nekdanjim Jaded Heart pevcem Michaelom Bormannom. Že naslednje leto, se pravi lani, so Bonfire z novim pevcem Axlom Stahlom (Roxxcalibur) izdali izredno solidni in prepričljivi izdelek »Byte the Bullet«. To novo najdeno magijo, kemijo in artistični preporod, pa je skupina prenesla dalje in tako je leto kasneje, to je v letošnjem aprilu izšel še »Temple Of Lies«. Vedno aktualen naslov za sleherni rock in metal album.
Na njem Bonfire rahljajo artistične vezi, kar so nakazali že s predhodnikom in se po želji podajajo tudi v sfere klasičnega heavy metala, kar napove hipoma uvodoma, nasršena in silno našpičena, a prelita s pompom in bombastiko, Temple Of Lies. Stahl je izjemen v visokih in najvišjih legah in v uvodnem komadu stkejo Bonfire vez z energijo klasičnega nemškega metala, ko izskočijo iz asociacij klasična dela skupin Stormwitch ali Scanner. Stahl je pravi ubijalec tudi v ekstremno visokih legah.
Ziller ni pozabil pisati nalezljivih in v poslušanju na prvo žogo silno prodornih, kitarskih fraz (rifov). Da je od besede Bonfire ostal vsaj »B«, pomirja poslušalca že naslednja On the Wings Of An Angel, se pravi je tu novi album naravno zbližan s klasičnimi časi Bonfire in kar nekaj takšnih potrditev sledi tudi v nadaljevanju. Še več. Osupljivo je namreč spoznanje, da se lahko Stahl približa vokalnim karakteristikam legendarnega prvega glasu skupine Klausa Lessmanna. To potrdi v nadaljevanju srednje hitra in v razviti melodični nalezljivosti posebej pečatna Feel the Fire (Like Bonfire) – na kar namiguje tudi sam naslov skladbe. Ne čudi, da je Stahla Ziller sprejel v vrste novih Bonfire z odprtimi rokami. V baladni Comin' Home postane Stahl še uspešnejši kreator vokalne podobnosti z Lessmannom. Vendar v tem nikakor ne vztraja, pač pa razvija na albumu pretežno svoj vokalni karakter. Je tehnično izredno izpopolnjen vokalist in skladbe kot so uvodna naslovna, pa Fly Away ali Stand or Fall, predstavijo pevca v bravurozni luči opravljanja svojih vokalnih dolžnosti. Mož lahko poje v poljubni klasičnih heavy metal zasedbi, razvoj vokalnih moči v eksremnih legah, pa mu lahko zavida marsikdo.
Slabih 44. minut vražje dobre glasbe, ki vzdržuje na moč posrečeno vez s klasičnimi Bonfire. V tem oziru ravno prav draži. Čisto malo, pa vendar dovolj. Da. Težko je torej verjeti, po tistem uvodu tega spisa, da Bonfire niso danes niti »B« te besede. Skupina je tudi uspela obstati v identični postavi, ki je posnela predhodnik »Byte the Bullet«, kar je definitivno potrditev, da so Bonfire našli pravo temeljenje, za nadaljevanje kariere v zreli eri delovanja. Ziller ostaja kreativna sila in konstanta.
Komad sklene izjemno močna točka Crazy Over You. Komad, ki more postati stalnica koncertnega repertoarja novih Bonfire. Izjemen zaključek. Album torej, ki kakovostno ne popušča. Od začetka do konca. Ohranja grabežljivost, izredno dinamične preskoke razpoloženjskih stanj. Ekipa postreže z odličnim kitarskim soliranjem, dodelanimi mid-eight pasažam, ki dramatizirajo točke, vrhunskimi refrenskimi napevi, ki so razpoloženjski vrhunci skladb.Bonfire (točkovno) izkušeno opremljajo vodilne Stahlove linije z dodanimi vokalnimi harmonijami in barvajo novo serijo prodornih rifov nič manj pretkano. Z dodajanjem zvočnih kulis klaviatur, ki večkrat posnemajo zvok sintetizatorjev osemdesetih, Zillerju pa v dodajanju aranžmajskih zaves ostajajo še naprej ljubi tudi vskoki orkestracij. Pomp od glave do pete. »Temple Of Lies« je dodal torej tisto piko na »i« predhodniku. Deluje še bolj osredotočeno in kompaktno. Preprosto, ker se je skupini posrečilo spraviti skupaj sveženj kakovostno povsem enakovrednih točk, pravo umerjene aranžerske in idejne razgibanosti, to pa je garant izjemne dinamike ter »drama teater« napetosti, ki ju preko svoje minutaže razvija album. S takšnim zagonom, bodo novi Bonfire očitno še lep čas brcali na tem planetu in v tej galaksiji. Naj tako ostane.
na vrh