Po dveh letih in pol, ki so pretekla od izdaje njihovega studijskega prvenca »Cognitive«, se švedski glasbeno eksperimentalni Soen, ena najbolj vznemirljivih progresivnometalsko naravnanih, zaradi vseh specifik vzemimo raje oznako artmetalsko, vračajo z naslednikom »Tellurian«.
Prvenec »Cognitive« so mnogi glasbeni kritiki sprejeli z mešanimi občutji, skupina pa je padla večkrat v roke nemilosti vztrajnih primerjav z Američani Tool. Bend citira Tool kot inspiracijo, vendar pa je izvorna percepcija jasno oddaljena, kar dodeljuje skupini Soen pedigre nedvoumne zvočne in slogovne prepoznavnosti! »Tellurian« je nov korak, s katerim Soen svoje izrazne posebnosti dodatno poglabljajo.
Na albumu »Tellurian« (prevod bi se glasil »zemeljski«) je skupina dodatno razrahljala aranžmaje in podkrepila progresivno noto svoje eksperimentalno raziskovalne žilice, ki je bila konkretno zaznavna in izpostavljena že na studijskem prvencu. Na albumu so kontrasti med motivi dediščine skandinavskega melodičnega death metala in ambientalno cerebralnega plutja, ki jih generirajo milozvočja umirjenih pasaž, s strogo melanholično zazrtim, hladno odtujenim, a vseskozi »milo božajočim« vokalom, Joakima Ekelöfa v središču, še izdatneje nadgrajeni. Večno prezaposleni guru bas kitare Steve DiGiorgio se je sodelovanju s Soen moral tokrat odreči, njegovo obuvalo pa si je nadel švedski basist Stefan Stenberg, ki je svoje delo opravil z veliko odliko in odsotnosti sicer izjemnega DiGiorgia pravzaprav ne ge čutiti.
Melanholična atmosfera je temačno zazrta! V umirjenih pasažah rada evocira vzdušja skupin, kot so poljski Riverside, zavoljo izbire vodilnih napevov pevca Joela Ekelőfa, zlasti v umirjenih pasaž, kot je že uvodni refrenski napev skladbe Tabula Rasa. Tovrstno vez muzikalične percepcije Ekelöfa, pri tvorbi linij vokalnih napevov, je moč primerjati tudi s samostojnimi deli Stevena Wilsona, obenem pa je vseskozi zaznavna vez z »materinstvom« skupine Opeth. Odtis navdihovanja nad likom in delom skupine Tool ostaja ob tem prisoten, nikakor pa skupini ne moreš očitati slabšalnic "plonkanja".
»Tellurian« je pravzaprav jazzovsko zmetalizirana nadgradnja artizma izkazanega na prvencu skupine. Soen gradijo na svoji prepoznavni slogovni zvočnosti, ki jo je moč izpeljevati iz zaključne ere Lopezovega bivanja pri Opeth. Torej gre za korenito »omehčano« in »razrahljano« verzijo, ki je idejno izpeljana iz glasbenega izročila Opeth v času izpred desetih let. Nekje v času izdaje albuma »Ghost Reveries«. Od tod tudi sledi odgovor zakaj je Lopez pravzaprav moral zapustiti Opeth, ki so za razliko od občasno ekstremno nasršenih bodic riffovske uzurpacije zvočnega prostora zasedbe Soen (to je element naravno prevzet iz izročila death metalskih vsebin Skandinavije), postali v zadnjih treh letih puristi progresivnorockovskega revitalizma, s povsem drugačno glasbeno usmeritvijo.
Na »Tellurian« so Soen dodali nekatere vsebine, ki jih v preteklosti niso preizkusili. Zlasti je obogatena kulisa spremljave ozadja z dodanimi aranžmaji klaviatur. Tu gre izpostaviti tudi ambientalna pregrinjala zvokov melotrona (The Words), s čimer so Soen še dodatno intenzivirali kontrastno prelivanje vzdušij, ki jih diktira eksperimentalna fuzija trdozvočnih struktur in plutje skozi cerebralno zazrte mehke in milozvočne pasaže. Sodelovanje in zaznavanje glasbenikov je izredno in album poseduje jasen karakter izdelanega glasbenega artizma. Produkcija je filigransko detajlirana, gradniki zvoka ležijo v pretkano definiranem ravnovesju zvočne slike in so vseskozi jedrnato izpostavljeni. Soen so pri kontrastiranju zvočne slike na novem albumu izkoristili prostor zlasti znotraj umirjenih pasaž, ki so jih učinkovito zapolnili z vgradnjo organsko zvenečih akustičnih zvočnih plasti, medtem ko je Lopezova vloga tolkalista na takšnih točkah pričakovana skušnjava progresivnorockovskih avantur.
»Tellurian« je album zapisan visoko senzibilni artistični briljanci, ki so ga ustvarili izkušeni glasbeniki z izdelano glasbeno usmeritvijo in vizijo. Gre za nov ambiciozno odmerjen evolutivni korak skupine naprej, ki se razvija skozi kaskado nepričakovanih atmosferičnih obratov. To izzivalno motivsko valovanje in razpoloženjsko nihanje leži vseskozi na progresivni poliritmiki jazzovskega rzaiskovanja Martina Lopeza. Ekelöf ostaja osrednji magnet, ki s svojim privlačnim in posebnim vokalom hipoma popelje poslušalca v svet glasbene vizije skupine. »Tellurian« je prelep album, poln dovršenih melodij, ki so ambiciozno eksperimentalno razrahljane z raziskovalno vrednostjo progresivno in tehnično kompleksno podanih glasbenih figur. Tak pristop bo obvezno navdušil vse glasbene puriste in gurmane, ki iščete glasbeno perfekcijo, izrazno nevsakdanjost in privlačnost artistične izzivalnosti.
na vrh