Mežek, Aleksander: Tečem skozi čas

20. studijski dosežek žive legende slovenske kantavtorske glasbe! Ni kaj, moj iskreni poklon. Sašo to pot prihaja z lahkotno sprostitvenim pop rock albumom, seveda nepogrešljivih akustično kitarsko obarvanih temeljev, brez slepih in nelogičnih ovinkov. Vse teče s peresno lahkoto skozi slušne poti. Tu je absolutna podrejenost naravnim zvokom minus piano! Torej kitare naravno spremljajočega zvena, ki ga tako nepovratno privlačno bogati, nadgrajuje in veže nase Mežkov edinstveni vokal, vselej vznemirljivega zvena, gledano v svetovnem merilu, ki mu je tudi odprl vrata v svet ter k bogati glasbeni karieri naproti, s kakršno se lahko ponaša le redko kateri slovenski izvajalec.

Možakar je to pot v studio povabil enega samega kompanjona, ki je praktično odigral vse instrumente. To je Anglež Dave Goodes, mož, ki si med drugim služi kruh tudi tako, da nastopa v vlogi koncertnega kitarista nemškega sinth/elektro pop tria Alphaville (še pomnite njihove mega hite osemdesetih: Sounds Like A Melody, Big In Japan, Forever Young?). Mežek to pot ni edini avtor verzov, katere si polaga na jezik, pač pa je ob tej priložnosti uglasbil tovrstne prispevke družabnika, s katerim je v preteklosti že sodeloval, slovenskega "wunderkinda", ali pob'ča katerega solastništva bi bila vesela sleherna slovenska mamica, rahločutnega fotografa, pesnika in obenem neustrašnega smučarskega skakalca Jana Tomazina. Očitno naveza Mežek -Tomazin deluje zelo posrečeno, kar se splača v vsakem pogledu izkoriščati, dokler ta kemija deluje.

Mežek se z novim albumom vrača domov. Skozi verze se ozira na svojo prehojeno pot, na popolno sprijaznjenje in pomirjenje z vsem kar ga obdaja, ga je obdajalo, ga bo obdajalo, na uživanje v svoji koži, tu in sedaj. Spet je pristal doma. Dogodki v filmu življenja se vrste. Drug za drugim, vsak ima svoj smisel in namen. Kjer se konča eden, se prične drugi. Zaključene celote, a staknjene skupaj kot členki verige, ki se vije skozi življenje. Ohranjeni so le še spomini. V verzih je poudarjen smisel sprejemanja in odpuščanja. Občutja so nizana vseskozi pozitivno igrivo, z ohranjenim kančkom mladostniške naivnosti, a neverjetno, kako ob tem močno izstopa v celokupnem seštevku vzdušij občutek svečanega slovesa.

Sašo je znova najmočnejši v izraznih aranžmajih, ki so ujeti v 10. skladb, raznolikih osnovnih motivov, predvidljive šablone medsebojnega dialoga predrefren-refren. Mežek je izkušen star maček in natanko ve kako streči vsej stvari. Strah za tri-akordnimi duri, ujeti v zlajnano neštetokrat prežvečeno formacijo je odvečen, možakar znova vešče in spretno slalomira med svetlimi radoživimi trenutki in točkami skritega hrepenenja, ki dokazujejo, da je Mežek že davno tega uspešno prestal svoj zrelostni izpit, resnosti glasbene ekspresije, katera pač v hipu poslušalca prepriča in spremeni v svojega zaveznika. Album se odpre s skladbo Polet I. Če sem lahko hudomušen, a neverjetno, ne morem iz kože okorelega rockerja! Ko zavrtim album prvič, dobim občutek, da poslušam uvod Boston zimzelena More Than A Feeling. Polet I. je posrečena udarnejša otvoritev, krila dinamike ustvarjajo bobni, izreden je kontrast Mežkovega standardnega angelsko čistega vokala in čvrstega utripa naravno zveneče spremljave. Ta kemija je ohranjena tudi v Polet II. z izredno posrečeno kombinacijo skladnosti atmosferično izrazne rasti predrefrena v refren, blago a posrečeno "ošiljena" v bluesy solistične Goodesove vskoke na kitari. Mežek ostaja nezmanjšano fasciniran nad vegetacijsko sezono flore v nadaljevanju (skladba Prepih), kjer znova zavzeto opisuje cvetenje travniških poljan. A brez šale. Prepih učinkovito spodnese poslušalca, da ta nasrši ušesa, z "angleškim" (!) osnovnim motivom na kitari, ki pravzaprav nosi vlogo refrena med Mežkovimi verzi in tako vnaša pridih drame. Zvito posrečeno! Utrip je mojstrsko bluesy ščemenje, ki prinaša briljanten obrat dinamike albuma. V naslednji skladbi country beata Kamnita ograja Goodes ne skopari s točkovnim nizanjem "soundscapesov" v ozadju zvočne slike. Posebej privlačna in izrazno prepričljiva (izstopajoča) trenutka plošče sta hrepeneči Tečem skozi čas, kjer Mežek z vokalom še posebej intenzivno zažari in Na dlani mesta (odvožena le z golo spremljavo akustične kitare). Zaključna boogie podložena Konc deluje nekoliko abortivno in odvečno, a ji je pol odpuščeno, saj ne skriva svojih šaljivih namenov. K sreči ta šala meri v dolžino manj kot tri minute.

Ker je z nami Mežek, so vse skladbe seveda okronane z vokalom izrednega pečata, torej unikatnim atributom, ki tu ne sme manjkati in zaradi česar Mežka sploh poslušamo in cenimo. Na ta naravni dar, se mož lahko tudi v kočljivih trenutkih vedno posrečeno "izvleče". In vendar se poznajo Mežku leta. Vokal ne poseduje več takšne svežine, kot nekoč, z leti je postal nekoliko nižje intoniran. Najbolj to zbode v uho v najnižjih legah, ko postane vokal še posebno tenak, melodija tu tako ni optimalno izkoriščena, posledično se pojavijo luknje v neizpolnjenosti spektralne zvočne slike, vokalne linije pa postajajo točkovno zasenčene oziroma prekrite z nezaželenim monotonim zvenom, zaradi česar nekoliko popušča tudi dinamika albuma. Morda v prihodnje uglasitev vsaj za pol-tona navzgor ne bi škodovala.

Sicer kapo dol. Ideje aranžmajev so nadvse zapeljive, skladbe raznobarvne, kar je nujno potrebno za razbijanje enoplastno zakoličene produkcije in preproste zvočne slike grajene na druženju bobnov, bas kitare, kitare in vokala, ki se vije skozi 40 minut albuma. Sila poslušljiv in inteligenten album, brez ščepca potencialnih glukoznih plazov zaradi katerih bi zapekla zgaga, česar sicer kar mrgoli na slovenskem podnebju, novodobnih slovenskih "wannabie" glasbenih "umetnikov". Aleksander Mežek tudi s "Tečem skozi čas" ohranja čare, svoje unikatne glasbene ekspresije. To je album, kratko odmerjenih gibov, mojstrsko stkanih v celoto, ki prinaša povsem sproščeno poslušanje, priporočljivo za vrtenje v CD predvajalniku k slehernemu razpoloženjskemu stanju in ki dokazuje, da se od Aleksandra Mežka še vedno lahko veliko naučimo. Spoštovanje.