Še eno ali dve besedi o novem in skupno četrtem studijskem albumu švedske melodičnohardrockovske senzacije H.E.A.T. Fantje so z izdajo albuma »Adress the Nation« (2012) resnično preskočili na nov, odločno višje izrazni kakovostni nivo ustvarjanja. Daleč od tega da bi bila prva dva studijska albuma slučajno šepava izdelka, saj so si fantje neslutenih glasbenih talentov že v samem zagonu kariere pridobili velike simpatije domačega švedskega občinstva, pojav H.E.A.T., pa je kaj hitro pričela sprejemati tudi glasbena srenja stare evropske celine.
»Adress the Nation« je taisto glasbeno senzacijo dodobra internacionaliziral in H.E.A.T. so postali danes naslov visoko cenjene glasbene entitete. S prihodom karizmatičnega in fenomenalnega vokalista Erica Grönwalla, ki ga je skupina odkrila potem, ko je postal idol enega izmed švedskih resničnostnih šovov, so se stvari za H.E.A.T. korenito zasukale. Navzgor. Bend je z »Adress the Naton« učvrstil svojo »hrbtenico«, dodatno definiral fokus glasbene vizije, podkovane s skandinavsko perfekcijo, ki je od vselej diktirala popolnost glasbene embalaže ne glede na glasbeni žanr, ki se ga lotevajo švedski glasbeniki. H.E.A.T. so tako dejansko pričeli podirati zidove do najvidnejših koncertnih glasbenih prizorišč globusa.
Album »Tearing Down the Walls« je brez dlake na jeziku izdelek, ki nakazuje, da so H.E.A.T. trčili ob zenit svojega glasbenega ustvarjanja. Iz ekipe je za novi album izstopil kitarist Dave Dalone in bend se je odločil prerasti v kvintet z vsega enim kitaristom v postavi Ericom Riversem. Fantje nosijo v krvi fascinantno izdelan občutek za tvorbo jedrnatih, odlično učinkujoče zapeljivih melodij, ki zgrabijo v poslušanju hipoma, da o razgibanih, a visoko kompatibilnih mid-eight pasažah, niti ne trošimo odvečnih besed.»Tearing Down the Walls« poseduje v tem oziru vse. Je nadgradnja sicer izvrstnega predhodnika »Adress the Nation«. Ohranja in celo poglablja izjemno idejno in aranžersko razgibanost med skladbami, ki so sicer zapisane kalupu žanra melodični hard rock, glede na njegov predhodnik. Od ultra adrenalinsko nasršene in melodično hipoma prevzetne uvodne Point of No Return, do šegave in s »country folk« kitaro podprte A Shot At Redemption (izdane, kot prvi single albuma), copotavo glamersko popadljivih Inferno ter Enemy in Me, pa do buditeljskih himen, kot sta naslovna skladba in zaključna Laughing At Tomorrow, podprte s klaviaturami, ki funkcionirajo v vlogi godalnega orkestra. Energija, vibracija, sentiment melanholije, a obenem srčnega buditeljstva. Kreacija melodije, dodajanje melodičnih folk okraskov. Vse to sodi v tipskost percepcije glasbene informacije na skandinavskem koncu planeta. Najsi bodo to Roxette, ali ABBA in ne nazadnje H.E.A.T. Jedro aranžmajev skladb, kot sta Mannequin Show (izdana, kot drugi single albuma) ali Eye for an Eye, bi namreč lahko brez težav uporabili prej citirani skupini in sicer vsaka v ključu specifik sebi lastnega načina aranžiranja.
Štos vsega tega fenomenalnega učinkovanja albuma »Tearing Down the Walls« je prepričljiv atmosferični krešendo, ki ga vselej tako učinkovito razvijajo dlakocepsko izpiljeni refrenski napevi. Favorite boste morali izbirati sami. »Tearing Down the Walls« nima slabega trenutka. Vse je vrhunsko zapakirano in servirano. Bend polaga, glede na predhodnik, tokrat več pozornosti na iskanje ravnovesja med komunikacijo klaviatur in kitare. Klaviature so večkrat prepakirane v formo funkcioniranja orkestra in se občasno prerinejo celo v ospredje aranžmajev, kot je to denimo v fenomenalni baladi All the Nights, ki je nastala ob avtorskem sodelovanju z Dannyjem Vaughnom (Tyketto) ali naslovni skladbi, Dokler bodo H.E.A.T. klesali tako ultra-melodično optimizirane refrenske napeve, kot jih denimo posedujeta skladbi Emergency in/ali zaključna Laughing At Tomorrow, tako dolgo bodo želi hvalnice glasbenih kritikov, kot tudi visoko priljubljenost med vsemi, ki čislajo glasbeni žanr melodičnega hard rocka.
na vrh