Gallagher, Rory: Tattoo

Rory Gallagher je eden redkih glasbenikov, katerim preskok iz pretežno blues orientiranih zasedb, ki so se z eksplozijo r / b revolucije sredi šestdesetih let začele v že precej nadležnem številu pojavljati kot gobe po dežju, v uspešnega in predvsem popolnoma samostojnega izvajalca ni predstavljal posebnega problema. Kar seveda ne preseneča. Rory namreč nikoli ni bil karakter, ki bi slepo sledil trendom, prej bi lahko rekli, da je bil človek, ki je te trende (čeprav v za marsikoga zanemarljivi obliki) ustvarjal. Gallagher je pač bil drugačen, samosvoj v svoji ljubezni tako do bluesa, kot tudi glasbe nasploh, ter seveda njegovi interpretaciji, ki (vsaj) v svoji iskrenosti, kot tudi pogosto naivni preprostosti, vse do dandanes še vedno ostaja neizenačena. Gallagher seveda ne obravnava izključno tradicionalnih bluesovskih glasbenih okvirov. V bistvu na Tattoo od pojma tradicionalnega ostaja samo njegova pregovora vsestranskost, značilno inspirirana iz vseh vetrov, ki pa svojo pravo vrednosti nejevoljno razkriva samo tistim pozornejšim konzumentom njegove glasbe. Tattoo tako, poleg vedno prepričljivih Gallagherjevih poskakovanj, z izjemo močno razpoloženskega prvenca, ponuja verjetno enega najbolj intimnih Roryevih pričevanj, ki je nedvomno hkrati tudi eno njegovih najganljivejših.

Četrti Roryev album v lahkotnem Tattoo'd Lady, za kitarista skorajda neznačilno skrivnostnem tonu načne enega najbolj sproščenih Roryevih osebnih izpovedi. Zaspani uvod se v tipičnem Gallagherjevem stilu kmalu sramežljivo skrije pred bahaštvom Cradle Rock, tipične Roryeve bluesy poskočnice, ob kateri se je, vsaj za vaše dobro, potrebno že poprej odobno namestiti. Rory tule prekipeva od življenske energije, začinjene z pravšnjo mero ironije in humorja, ki vrhunec svoje naslade doseže v vročekrvnem solu ustne harmonike, da popolnoma brezsramnega "bottleneck" razvrata sploh ne omenjam. Unikatno kombiniranje humorja in ironije krasi tudi naslednjo 20:20 Vision, s katero Rory razvija popolnoma svojevrstni način blues interpretiranja, nekakšno barvito mineštro Čikaškega, začinjeno s ščepcem tradicionalnega irskega folk brbljanja, ki po svoje prenaša naivno Roryevo sporočilo. Sleep On A Clothes-Line, s svojim tipično lahkotnim Gallagher "rifanjem", teži k lajšanju ozračja. Enostavna skladba močno vleče na Roryeve zgodnje Taste avanture, ter sama po sebi znova opozarja na kitaristovo dominantno vlogo v zdaj že davno propadlem triu. Roryeva vsepovsod prisotna izkrenost dominira v iskrivi jazzy obarvani They Don't Make Them Like You Anymore (spomin na slavne besede Sonny Boy Williamsona?), še enem grandioznem triumfu Irčeve četice, kjer si v medsebojnem dvoboju duška dajeta ustna harmonika in briljantni Lou Martin. Gre za še eno pričevanje kitaristove izjemne sposobnosti interpretiranja.

Gallagherjeva dominantna drža strasti do točke vrelišča znova popelje z nevarno Who's That Coming. Roryeva standardna koncertna točka, v tej studijski različi svoje prave čare ljubosumno skriva pred radovedneži. Njeno vročekrvo naravo potihem izdaja slide razpoloženi akustični dobro, ki vnovič nakazuje Roryevo navduševanje nad blues vplivi Mississippijeve delte. Podobno navdušujoča, a v svoji melanholiji popolnoma drugače razpoložena je A Million Miles Away, še ena fenomenalnih blues rockerska stvaritev, enostavno a ganljivo pričevanje močno introvertiranega Roryevega čustvovanja. Gallagher nam redko dopušča tako globok vpogled v zmedeno in nesigurno naravo svojega jaza. Radoživ ter naiven v svoji preprostosti, Rory z osupljivo kontrolo in lahkotnostjo igranja, v tem neponovljivem izkazu nalezljive otožnosti, ponovno prepriča.

Tattoo s svojim karizmatičnim in neukrotljivim karakterjem več kot uspešno nadaljuje poslanstvo svojih predhodnic, na katerih se vse od razpoloženjskega prvenca naprej, počasi a zanesljivo gradi legenda Rorya Gallagherja. Vpliv njegove zapuščine na glasbenike kasnejših generacij je danes neprimerno večji od na primer skromnega, lahko bi rekli tudi sramotno zanemarljivega števila prodanih plošč tega velikana blues kitare. Žalostno dejstvo, ki pa bi purista tipa Gallagher danes prav verjetno veselilo.