Metalsteel: Taste The Sin

Čudežni "otroci" Metalsteel okušajo greh! "Taste The Sin" je njihova nova plošča, druga po vrsti in na njej se čuti izjemen napredek glede na prvenec skupine! Izredni metalski riffi so še bolj dovršeni, izdelani, ob tem pa neverjetno poslušljivi in zadevajo naravnost v žilo ob takojšnjem stiku z njimi. Odigrani z jajci! Ob tem nosijo pravšnjo mero agresije in jeze, ki v kombinaciji s prelepim občutkom za melodiciranje preprosto pritegnejo vso pozornost poslušalca.

Skupina briljira v postavitvi riffa, kitarskih okraskih in izpiljenosti solaž. Komadi nosijo zaradi domiselne raznolikosti (preklopi v ritmih, motivski preklopi) visoko mero dinamike in vibrantne obrate vzdušij!. Zakaj? Zato, ker ohranjajo vseskozi kompozicije rdečo nit, kot posledico okusnih nizanj izbranih motivov, ki nemoteče prehajajo drug v drugega ali z drugimi besedami "premetena hoja po zapuščini Iron Maiden" (torej ne progresivno, pač pa kompleksno dovolj za vse glasbene uživače). Hitrost in natančnost sta neverjetna. Pikanje (trzanje) preko riffov je sila markantno – hitro, usklajeno, precizno, kitari dihata vseskozi družno v vsem. Pri tem se v Metalsteel ne čuti vplivov splošnega nemško - skandinavskega power metalskega vstajenja, pač pa se Metalsteel, za razliko od pretenciozno epskega pompa, ki premnogokrat zaznamuje nemški in skandinavski power metal, v svojem sicer fascinantnem melodiciranju ne sramujejo uporabe poltonskih zavojev. "Taste The Sin" pridobiva s tem še dodatno na ostrini, agresiji ter aroganci, kar daje skupini še bolj odločen izraz! Ob tem je zagotovljen dodaten prizvok diletantstva in nepokorščine. Ta "feel" plošče jih površno zbližuje z "old school speed metalom" a la Helstar, Agent Steel in celo s kakimi zgodnjimi Testament. Vendar pa ostaja ob tem občutek tisti pravi domači, torej Evropski, ki je ob skupnem imenovalcu vsega do sedaj povedanega, najbližje melodiki skupin zgodnjega N.W.O.B.H.M.!

Otvoritev plošče z The Curse of Love potegne po obliki "main riffa" blago na Saxon komad Dogs Of War ("Dogs Of War", 1994)! Da so Metalsteel iz pravega žlahtnega metalskega jekla, pa dokazuje balada Sweet Sorrow, ki ni nobena "pocukrana jokarija", pač pa skupina v njej ohranja vseskozi pravi pridih razočaranja in jeze, plošča pa s tem odločnost in svoj čar!

Komadi so prave metalske himne. Metalsteel pustijo komadu teči! Ko razvijejo udarnost v njem, ta ne popusti niti na eni točki! Takšna udarnost pa je prava mentalna hrana za slehernega headbangerja. Zadnji komad The Lonely Man's Revenge pri tem še posebej uspešno uničuje in upepeljuje na celi črti.

Vokal je jezen in prepoznaven! Nikdar sladek! Vokalne linije spevne in vživeto odpete, lepo zaokrožene, brez sekanja melodije samih linij, ki bi jemale udarnost komadom. To velja tudi za komade napisane v slovenščini. Ob vrhunskem igranju kitare in takšnim "lead" vokalom, se tako Beny razvija v pravo nadgradnjo Kaia Hansena (Gamma Ray).

Metalsteel so izredno osvežujoča atrakcija na metal prizorišču, gledano tudi v svetovnem merilu! Za Slovenijo predstavljajo neke vrste "revival" tiste prave okostenele oblike heavy metala, ki danes na tleh "šentflorjanske kure" v bistvu sploh konkretno ni zastopan! Menim, da si Slovenci sploh še nismo vzeli prave priložnosti biti ponosni na tako skupino in menim, da je s "Taste The Sin" in Metalsteel čas, da si Slovenci vzamemo to priložnost ,končno dozorel. Očitno je, da Metalsteel natanko vedo kaj hočejo. To je ena osnovnih zahtev oziroma postavk v sleherni skupini, ki lahko vodi do uspeha in samega evolutivnega razcveta naprej! Metalsteel so izbrali pravo pot!