Emerson, Lake & Palmer: Tarkus

Po odličnem debutu je bilo povsem upravičeno pričakovati, da ELP ne bodo spali na lovorikah in da bo njihov naslednji album nekaj posebnega, vznemirljivega in popolnoma novega. Na koncu se je izkazalo (po mojem skromnem mnenju), da je "Tarkus" postal ključni in najboljši album njihove kariere, predvsem pa njihov najbolj eksperimentalen, ki jih je dokončno izstrelil med nesmrtna imena rock glasbe. Vendar na začetku ni šlo povsem brez težav zato je potem še toliko bolj osupljivo, da jim je na koncu (in v komaj šestih dneh!) uspelo ustvariti tako brezčasno mojstrovino, ki še danes zbuja izjemno spoštovanje med glasbenimi gurmani. Trio, ki je bil razen po izjemnih glasbenih sposobnostih vedno znan tudi po velikih egih, se je že pred začetkom snemanja albuma skoraj razšel potem, ko je Emerson nadgradil neko improvizacijo, katero je ustvaril že pred enim letom ter jo v taki obliki posredoval ostalima dvema članoma. Po slišanem je Lake celo izjavil, da naj za igranje, česa takega poišče kar nekoga drugega, saj je za razliko od avanturističnega Emersona bolj težil k grajenju komercialnega kapitala skupine na delih, kakršen je bil njihov prvi hit "Lucky Man" (Emerson, Lake & Palmer, 1970). Na koncu so vendarle uspeli obrzdati svoje izjemne ege in jih združiti za višji cilj. "Tarkus" je tako za razliko prvenca plod enakovrednega in skupnega dela vseh treh glasbenikov in na njem ni več kompozicij, ki bi bile plod posameznih solističnih idej. Rezultat je eno najveličastnejših del v zgodovini rock glasbe in eno izmed ključnih del v zgodovini progresivnega rocka, ki celo presega meje rock glasbe ter tudi po vseh teh letih sije z nič manjšim sijajem kot ob svojem izidu.

Že ob pogledu na naslovnico na kateri v poslušalca s krvavordečim sijem v očeh zre pol pasavec, pol tank iz prve svetovne vojne po imenu Tarkus, glavni protagonist naslovne suite in njihovega magnum opusa, se ustvari občutek, da to nikakor ni navaden album ter da je pred nami eno izmed tistih nesmrtnih umetniških del, ki sodijo v sleherno glasbeno zbirko. "Tarkus" je napol konceptualen album, ki prek posameznih suit naslovnega magnum opusa pripoveduje o življenju in vzvratni evoluciji po nuklearni vojni, ko je človek postal preteklost. Novi gospodarji sveta so postale živali, ki so se razvile v nekakšne kiborge in mešanice različnih organskih delov. Tarkus, pasavec-tank nenasitnega in krvoločnega apetita, ki se je rodil iz orjaškega jajca pod bruhajočem ognjenikom (Eruption), je dominantna vrsta med njimi. Tarkus neusmiljeno pobija vse kar mu preči pot in ovira njegov bojni pohod. Potem, ko zapored kot za šalo opravi z različnimi nasprotniki (med njimi so nekakšen hibrid med polžem in raketnimi konicami (Stones Of Years), kibernetični pterodaktil (Iconoclast) ter nekaj med kobilico, kuščarjem in bojnim strojem (Mass)) naposled naleti na enakovrednega nasprotnika. To je Mantikora, mitološka pošast iz antične Perzije, ki je imela levji trup, človeška glavo in rep škorpijona (Manticore). Po ogorčenem boju Mantikora zmaga tako, da Tarkusa s svojim bojnim strupom piči v oko (The Battlefield). Mantikora ima kot edino popolnoma organsko bitje alegoričen pomen saj ponazarja inferiornost živali-strojev glede na popolnoma organske organizme. Poraženi Tarkus se v bolečinah umakne v vodo, kjer se razvije v Aquatarkusa (Aquatarkus). Zgodba ponuja številne alegorične razlage, ki dobijo dober temelj tudi na odličnih Lakeovih besedilih, ki sicer nimajo neposredne povezave z opisanimi dogodki vseeno pa se s kritiko destruktivnega človeškega uma in nesmislov vojn in nasilnih revolucij, nanašajo na končno sporočilo, da je lahko ena od možnih posledic končne katastrofe po uničenju človeške "civilizacije" vzvratna in bizarna evolucija. Celotno zgodbo odlično ponazarjajo tudi odlične ilustracije Williama Neila.

Zdaj pa k sami glasbi tega remek dela! Kot že omenjeno je "Tarkus" osrednje delo, magnum opus albuma, ki je grajeno predvsem na inštrumentalnih sekcijah, ki vsebujejo tudi vplive jazza in klasike, predvsem prek širnih orglarskih palet neuničljivega Emersona kot tudi odlične ritem sekcije v režiji Lakea in Palmerja. Gre za več kot 20 minutno epsko suito razdeljeno na sedem sekcij (Eruption, Stones Of Years, Iconoclast, Mass, Manticore, The Battlefield, Aquatarkus). "Eruption" je bombastični uvod v 5/4 tempu, ki je eden najboljših uvodov, kar sem jih kdaj slišal in ki tudi po vseh teh letih ostaja enako magičen kot takrat, ko sem ga prvič slišal. "Eruption" se odpre na izjemno atmosferičen način, ki stopnjuje vzdušje nakar vpade izjemno kompleksno Palmerjevo bobnanje in Lakeov večplasten bas, ki ustvarjata jazz rockovsko podlago. Toda glavna zvezda je to pot nedvomno Emerson s svojimi orgijami na hammond orglah, katerim za poslastico nadene še debelo plast sinthov, kar privede do enega izmed najbolj orgazmičnih trenutkov na celotnem albumu. Emerson je nekoč omenil Franka Zappo kot enega izmed glavnih navdihovalcev te mojstrovine. Po tej inštrumentalni kataklizmi se vzdušje postopoma umiri s subtilnim "Stones Of Years", kjer kraljujejo čudovite harmonija na orglah in mogočen Lakeov vokal, ki se do potankosti sklada z atmsofero. "Iconoclast" povrne glavno temo z "Eruption" prek Plamerjevega ognjevitega bobnanja in Emersonovih disonantnih ekspresij na orglah. "Mass" vsebuje nenavaden ritem in melodijo, ki jo odlično pokriva Lakeov vokal, čemur sledijo odlične delnice na kitari, katerim se pridružijo še nenavadne teksture Emersonovega moog sinthesizerja. Kljub odlični uporabi mooga se Emerson kmalu spet vrne na orgle, kjer na "Manticore", ki ga odlikuje tudi energično bobnanje, demonstrira nekaj najboljših pasaž an tem inštrumentu. Vzdušje se spet nekoliko umiri in upočasni z izjemnim "The Battlefield", ki je eden izmed emocionalnih vrhucev celotne suite in po vzdušju nekoliko spominja na King Crimson klasiko "Epitaph" (In the Court of the Crimson King, 1969), katero so na koncertih večkrat vključili znotraj te sekcije. Tu navdušuje izjemno emocionalen Lakeov vokal in besedilo, kjer se sprašuje o tem kam plove človeštvo. Atmosfero dvigujejo tudi Emersonove orgle, ki ustvarjajo zvok fanfar. Najboljše pa nastopi s po mojem mnenju najboljšo kitarsko solažo v Lakeovi karieri, katere se ne bi sramoval niti oče subtilnih solaž David Gilmour (Pink Floyd). S to kitarsko solažo je Lake potrdil, da je tudi kot kitarist v sebi nosil vedno velik potencial, ki pa ga nikoli ni uspel dobro izraziti ob vseh teh Emersonovih čarovnijah. Z "Aquatarkus" ponovno nastopi izjemen klimaks, ki ga ustvarjajo Emersonove orgle in zatem še številne nadmočne solaže na moogu. Po udarcu gonga in ob zvokih mooga ponovno vpade glavna tema z "Eruption"". In ko še enkrat švignejo masivne Emersonove orgle se Tarkus umakne v vodo, kjer se je tudi začelo življenje. Na ta bombastični način se zaključi eden najboljših in najbolj eksperimentalnih epov progresivnega rocka. Nesmrtni ep, ki je postal definicija profesionalne uporabe klaviatur, je vreden celotnega albuma saj je eno najveličastnejših stvaritev ne samo v zgodovini progresivnega rocka temveč rock glasbe nasploh. Ta mojstrovina je tako dobra, da enostavno ne najdem dovolj dobrih besed, ki bi odražale vso njeno veličastnost. Zame celo najljubše in najboljše delo, kar jih je legendarni trio ustvaril v svoji karieri.

Po tej neverjetni demonstraciji brezkončnih zmožnosti njihovih glasbenih talentov si ELP v nadaljevanju albuma privoščijo nekaj del za katera je treba priznati, da niso na isti kakovostni ravni (to velja predvsem za "Jeremy Bender" in "Are You Ready Eddy?") kot epska suita vseeno pa nekatera izmed njih ne gre podcenjevati in sodijo celo med njihove klasike.

"Jeremy Bender" je šaljiva in neresna stvaritev, kakršne bodo ustvarjali tudi pozneje ("The Sheriff", "Benny The Bouncer") in katere seveda ne gre jemati resno. Ne vem popolnoma kaj so želeli dokazati z njo, zelo verjetno pa je, da so želeli pokazati, da imajo tudi drug, manj strog obraz, ki je popolnoma nasproten njihovim progresivnim glasbenim ekspanzijam. Ta saloon humoreska namreč zveni tako kot, da bi bila potegnjena iz kakšnih kavbojskih filmov z Budom Spencerjem in Terencom Hillom v glavni vlogi, tik pred splošnim pretepom. Gradi jo Emersonov barski klavir, ploski rok in spakljivo Lakeovo besedilo o transvestitu Benderju. Nekateri bodo rekli, da so jim takšna dela močno pod čast in da vlečejo celoten album navzdol in čeprav res nima veze z njihovimi siceršnjimi glasbenimi sposobnostmi je, predvsem po zaslugi klavirja, dovolj kratkočasna in zabavna, da ne izpade v prazno.

"Bitches Crystal" je po drugi strani odlična stvaritev, ki se lahko primerja tudi z nekaterimi deli naslovne suite. ELP se tu zopet zresnijo in ponudijo iz vrstno delo, ki ga odlikuje zelo dober uvod na klavirju podobnem inštrumentu inštrumentu, ki se imenuje celesta. Nakar sledijo energične pasaže na klavirju in orglah ob jazzovskemu ritmu. To delo, ki poseduje izjemno energijo, vsebuje slastne časovne prehode med klavirjem, orglami, bobnih in cimbalah, vse skupaj pa zabeli še razkačen vokal.

"The Only Way (Hymn) odprejo cerkvene orgle, ki vsebujejo temo iz Bachove "Tocate", nakar sledijo obsežne ekspanzije na hammondkah, klavirju in psihadeličen Lakeov vokal, ki v sebi vsebuje filozofsko noto o nesmislu organiziranih religij. Skladba se prelije v"Infinite Space (Conclusion)", ki je njeno neposredno nadaljevanje. Vsebuje repetativne delnice Lakeove bas kitare, Emersonovega klavirja in Palmerjevih bobnanja, ki ustvarjajo napeto in stopnjujoče vzdušje.

"A Time And a Place" je še ena odlična in spregledana, visoko atmosferična stvaritev. Gre za še en energetski polnilec v stilu "Bitches Crystal", vendar za malenkost še udarnejši. Emerson ponovno uprizori nekaj supersoničnih pasaž na hammondkah medtem, ko je Lake znova v odličnem vokalnem elementu saj odpoje besedilo na izjemno doživet in energičen način. Emersonova duhovita uporaba mooga je tudi tokrat za vse prste polizat.

In na koncu še ena povsem neresna, šaljiva zabavljačica imenovana "Are You Ready Eddy?", najbolj neresna stvaritev v zgodovini skupine, ki je posvečena njihovemu zvočnemu inženirju Eddieju Offordu (znanem tudi po svojem delu z Yes). Gre za nabrit rock'n' roll v stilu Jerrya Lee Lewisa na duhovitem klavirju ob spremljavi spakljivega vokala, ki vsebuje popolnoma neresno besedilo. Čeprav bi bolj sodil na kak album Franka Zappe nikakor ne morem reči, da gre za odvečno stvaritev za zapolnitev prostora. Ko jo človek tolikokrat sliši postane pač že nepogrešljiv del celotnega albuma.

Sledi kratka in nedvoumna ugotovitev: "Tarkus" je eden najboljših rock albumov vseh časov!! To je mojstrovina za vse večne čase, eden izmed vrhuncev in ključnih del progresivnega rocka, ki ne sme manjkati v sleherni pošteni glasbeni zbirki! "Tarkus" je iz ELP naredil svetovno in popularizirali progresivni rock tudi med širšim glasbenim občestvom zato noben pravi ljubitelj te glasbene smeri ne bi smel ostati brez njega. Ob tem seveda ne gre prezreti dejstva, kako drugačni časi so bili tistega davnega leta 1971, ko je visoko kompleksna, inteligentna, atmosferična in inovativna glasba doživljala navdušenje tudi s strani široke mase glasbenih poslušalcev. "Tarkus" je bil namreč nagrajen s prvim mestom na vseh britanskih glasbenih lestvicah. Kvalitetni razkorak med njim in sicer odličnim prvencem je skoraj gromozanski. Vsi tisti, ki so do izida tega albuma še mislili, da so ELP zgolj nekakšno nadaljevanje The Nice, so povsem zaprli usta, ko so slišali to mojstrovino. To je album kakršnega do tedaj še nikoli ni bilo in ga tudi ne bo nikoli več. "Tarkus" - prišel, videl, zmagal!