Tarchon Fist so sveže rojeni italijanski heavy metal bend doma iz Bologne. So tipični predstavniki italijanskega načina novodobnega pristopanja k heavy metalu. Kadar v njem iščete pretiravanje v pompu, melodičnosti tehnično skombiniranima z doseganji visoke izvedbene hitrost, boste tu našli svoj raj. Možje gonijo tisti predvidljivi metal klasično postavljenih riffov, ki mu vlada čista šolska logika melodije. Reč diši močno po power metalu, kajti možje pridno vpletajo dvojno bas boben stopalko v svoje skladbe, z nami je tista sladka melodičnost na rovaš vokalnih linij, sicer rahlo raskavega večinoma srednje do višje intoniranega vokala, ki bi se lahko lepo ulegel tudi v kako sleaze hard rock zasedbo, tu pa je še hitro trzanje preko riffov, kot še en dejavnik, ki dodaja še več melodije na album. V skladbah kot so It's My World, ki bi morala mimogrede odpreti album, namesto Metal Detector, ki grdo oponaša napenjanje Manowar mišičevja, kot tudi skladbe v nadaljevanju Bad Man Mania, Ancient Sign Of The Pirates, Eyes Of Wolf, dokazujejo da so Tarchon Fist lahko zanimivi.
It's My World nosi kanček power melodike kakšnih Stratovarius iz devetdesetih v predrefrenu, melodičnih vokalnih linij spremljevalnih vokalov pa se v refrenu ne bi sramovali niti kakšni melodični hard rockerji današnjega časa iz severa Evrope. No Italijani pa ne bi bili Italijani, če v stvareh ne bi pretiravali. Tako je skladba Football Aces nekaj, kar je lahko 100% razumljivo le Italijanski naciji in nikomur drugemu. Tu so Tarchon Fist vrgli v kotel malo pompa svojih krvnih bratov Rhapsody Of Fire, nekaj pseudo mačizma Manowar in napeve, ki skušajo skenirati Queen, saj reč spominja na poizkus stvaritve himne v stilu We Are The Champions, ki bi jo lahko uporabljali na tekmah italijanske nogometne lige (Serie A). Da fantje poslušajo radi tudi Def Leppard potrjuje denimo cvetka No More Walls, ki močno pokvari razpoloženje in dinamiko albuma. Točke, kot je pravkar omenjena kombinacija metala z Def Leppard ali Football Aces, jemljejo resnost izdelku, kajti ne uspejo skriti naivnosti, ki je mnogokrat značilna pri Italijanskih skupinah, kadar se spravijo h komponiranju metala. Lahko nesramno rečem kopiranju. To pot mnogokrat zelo slabemu. Zaključna Carved With Fire še enkrat spomni na bližnje sorodstvene vezi z Rhapsody Of Fire (napevi v refrenu).
Fantje so uspeli spraviti album sila smele produkcije. Je živ. Instrumenti uravnovešeni, vokal centralno izpostavljen, bas linija navita in melodična. Okusni kontrasti vladajo med njimi.
Tarchon Fist so tehnično zelo izpiljeni glasbeniki. Razen dveh cvetk so skomponirali preostanek materiala na albumu, ki uspešno drži rdečo nit v svoji fluidnosti. Torej reč je poslušljiva. Ima pa veliko izraznih lukenj. Prva je neprepoznavnost, torej Tarchon Fist že v začetku ne uspejo vzpostaviti lastne prepoznavne biti. Moti tudi slalomiranje med hard rockom in heavy metalom, kjer skupini nikakor ne uspe tisto kar dosegajo recimo danes skandinavski novi bendi, ki to mejo med obema žanroma mojstrsko brišejo. Malo manj kompliciranja in več elementarnosti skupini v prihodnje pri iskanju višje stopnje riffovske udarnosti in izraznosti nikakor ne bi škodovalo. Torej čim manj vijuganja in preizkušanja različnih glasbenih zadevic, fuziranja le teh in po drugi plati, pa je treba postaviti preprost jasen cilj in razvojno vizijo kaj hočejo. Tudi inštrumental Doc Hammer ne pove popolnoma ničesar. "Tarchon Fist" je tipičen album, ki mu kronično primanjkuje atmosferičnosti in dinamike. Predvsem se ne začuti agresije, udarnosti, arogance, kar je nujno v metalu.
Tarchon Fist ne skrivajo talentov, a potrebno bo pošteno pljuniti v roke in se še marsikaj naučiti, predvsem brzdati emotivne plati, ki sevajo otročjo naivnost, kar je mnogokrat rak rana Italijanskih skupin zaradi katere izdelki zapadajo k plitvi plehkosti, čemur žal ni uspel ubežati tudi prvenec skupine "Tarchon Fist".
na vrh