Yes so se po koncu megalomanske »Union« turneje, ki je na odru združila osem glasbenikov, ki so na takšen ali drugačen način pustili pomemben pečat v zgodovini progresivnorockovskih odličnikov, odločili obnoviti njihovo komercialno najbolj uspešno postavo iz osemdesetih let, katera je leta 1983 dosegla neverjeten uspeh s hitom »Owner Of a Lonely Heart« ter posnela albuma »90125« (1983) ter »Big Generator« (1987). To je pomenilo, da so pevski dobrovoljček Jon Anderson, baskitarski inovator Chris Squire, južnoafriški kitarski virtuoz Trevor Rabin, bobnarski mogočnik Alan White in originalni klaviaturist Tony Kaye vnovič združili moči ter se lotili snemanja novega albuma, medtem ko so se Steve Howe, Rick Wakeman in Bill Bruford (slednji se po koncu »Union« turneje ni nikoli več vrnil k Yes) tedaj ponovno posvetili svojim samostojnim projektom.
Novi Yes album se je imenoval »Talk« in je ob času izida postal razvpit predvsem zato, ker je bil eden prvih (prog rock) albumov, ki so bili ustvarjeni s pomočjo računalnika. To seveda ni pomenilo, da je bila vsa glasba odigrana na računalniku, tako kot so tedaj napačno sklepali številni privrženci, saj so bili vsi inštrumenti še vedno odigrani na 'naraven', običajen način, le način snemanja glasbe je bil s pomočjo Rabinovega Applovega računalnika nekoliko 'posodobljen'. Gonilna sila novega projekta je bil Rabin za katerega je bil »Talk« poslednji album v vlogi člana Yes, kajti ravno v tem času mu je zadišalo ustvarjanje filmske glasbe in sčasoma je postal uspešen filmski skladatelj. Tudi zato, ker je južnoafriški kitarski maestro, ki je obenem poskrbel za izvrstno produkcijo, vanj vložil svoj maskimalni ustvarjalni angažma je bil »Talk« najbolj ambiciozen projekt te verzije Yes ter obenem njihov najbolj eksperimentalen dosežek, čeprav je na nekaterih kompozicijah še vedno bližje pop rocku oz. melodičnemu rocku kot simfoničnemu progresivnemu rocku po katerem so bili Yes znani skozi večino svoje ustvarjalne kariere.
Kljub temu, da je bila njegova naslovnica spet v tipičnem (dolgočasnem) minimalističnem slogu, značilnem za to verzijo Yes, pa je bil »Talk« slogovno še najbližje progresivnemu rocku od vseh Rabinovih albumov z Yes. Veliko je k temu pripomoglo tudi to, da je Kaye namesto sintetizatorjev, ki so vladali skozi osemdeseta, spet začel uporabljati Hammond orgle in tako vrnil vsaj nekaj klasičnega Yes zvočnega 'jezika', pa čeprav je njegovih orgel na albumu samo za vzorec. Preostale klaviature je odigral Rabin. Značilne vokalne harmonije so bile po pričakovanju imenitne pri čemer sta Squire in Rabin vnovič odigrala pomembno vlogo pri asistiranju Andersonovemu glavnemu vokalu. Trevor je od Jona nekajkrat dobil tudi ekskluzivno 'dovoljenje', da za kratek čas z njim deli glavno vokalno harmonijo. No, vsi rezultati na »Talk« seveda niso bili najbolj navdušujoči, vendar je bilo tudi razlogov za zadovoljstvo kar nekaj.
Otvoritveni »The Calling« je tipični Rabin era Yes hibrid med progom in popom s številnimi pompoznimi aranžmaji, sočnimi orglarskimi pasažami in energičnimi kitarskimi frazami, vendar s sodobnejšo produkcijo, kar pomeni, da gre za enega boljših trenutkov na albumu. Jon seveda ni mogel iz svoje kože in njegova besedila so bila zopet polna globokega ljubezenskega mantranja, ki velikokrat zaidejo v duhovno sfero, ampak kaj drugega dolgoletni privrženci od njega tudi niso pričakovali. »I Am Waiting« je prav tako eden izmed zanimivejših »Talk« trenutkov, čeprav vsebuje precej sladkoben, nekoliko klišejski osrednji aranžma z neutolažljivim ljubezenskim pozivom. Rabinove domiselne kitarske fraze in inteligentni ritmičnim prehodi dodobra razgibajo precej počasen začetek te baladno usmerjene kompozicije.
»Real Love« z nepričakovano mračnejšim vzdušjem, napetim ritmičnim stopnjevanjem in močno glavno vokalno melodijo poskrbi za dober kontrast, pri čemer je še posebno zabavno slišati Rabina med ustvarjanjem udarnejših, skorajda metalskih kitarskih pasaž, kakršne ponavadi njegovemu slovitejšemu predhodniku Steveu Howeu nikoli niso preveč dišale. Tudi »State Of Play« vsebuje nekoliko agresivnejši pristop z udarno kitaro in jeznoritimi bobni, medtem ko je občasna, sicer mimobežna uporaba vokoderja precej nepoteben dodatek. »Walls« je Rabin napisal v sodelovanju z Rogerjem Hodgsonom (ex-Supertramp) na začetku osemdesetih, še pred rojstvom albuma »90125«. Roger je tedaj zavrnil ponudbo, da postane novi Yes pevec. Rabin, Squire, White in Kaye tedaj namreč še niso vedeli, da bo v tedanji band, ki se je imenoval Cinema prišel Jon ter posledično poskrbel za vstajenje Yes od mrtvih. Glavno vokalno melodijo si tu lepo delita Trevor in Jon, medtem ko gre za tipično Rabinovo skladateljsko stvaritev, saj vsebuje številne AOR elemente.
»Where Will You Be« je še en Rabinov skladateljski dosežek, ki je bil prvotno predviden za nek avstralski film. Vsebuje mistični, vzhodnjaški pridih in skorajda tribalno ritmično podlago, kar pomeni, da se dobro prilagaja Jonovemu vokalnemu pristopu. Slogovno bi ta kompozicija sicer skorajda bolj spadala na Andersonov solo album. Vse naštete skladbe so vsaj solidne, če že ne dobre, vendar tudi ne pretirano vznemirljive. »Talk« pred popolnim povprečjem reši zaključna kompozicija, ambiciozni ep »Endless Dream«, ki je dolg nekaj manj kot šestnajst minut in je hkrati najbolj kompleksen dosežek te inkarnacije slovitih progresivcev. »Endless Dream je razdeljen je na tri dele. Inštrumentalni, uvodni del, ki se imenuje »Silent Spring«, bi lahko bil glasbena podlaga za kakšen film. Drugi del, »Talk«, vsebuje melanholično klavirsko melodijo ter zanimive časovne prehode, ki vodijo v kompleksno inštrumentalno sekcijo, čemur sledi zmagoslavni refren. Tretji in obenem zaključni del, »Endless Dream«, je naphan z eteričnimi vokalnimi harmonijami, ki poskrbijo za epski zaključek albuma.
»Talk« je predstavljal posrečen zaključek neke ere, čeprav znotraj Yes diskografije ob kopici precej boljših albumov ne zaseda preveč uglednega mesta. V primerjavi s ponesrečenim predhodnikom »Union« (1991) je vseeno predstavljal korak v pravo smer, nazaj proti temu kar je od njih pričakovala večina privržencev, kar je še zlasti slišno na »Endless Dream« s katerim so vsaj malo uspeli utišati tiste kritike, ki so Rabina (krivično) obtoževali, da je iz Yes naredil pop band. Po drugi strani so bili še vedno daleč od njihovega klasičnega zvoka iz sedemdesetih h kateremu so se počasi želeli vrniti. To jim je za kratek čas v naslednjih dveh letih vendarle uspelo. Po slovesu Rabina in Kayea leta 1995 je privržence razveselil povratek Howea in Wakemana, kar je pomenilo (še eno kratkotrajno) obnovitev klasične Yes zasedbe, ki se je podala na novo koncertno turnejo ter izdala oba koncertno-studijska »Keys to Ascension« albuma.
na vrh