Paradox: Tales of the Weird

Charly Steinhauer je brez dvoma ena najbolj vztrajnih figur nemške metal scene. Charly je leta 1986 ustanovil thrash metal zasedbo Paradox, ki je nase resneje opozorila že s svojo prvo ploščo Product of Imagination (1987), še uspešneje pa z nepozabno kultno thrash klasiko Heresy (1989). Melodičen vokal, tehničen pristop in obilo soliranja je Paradox bolj kot agresivnosti nemške svete thrash trojice Destruction, Kreator in Sodom približalo Bay Area thrash metalu, a tudi Paradox je tako kot mnoge sodobnike konec osemdesetih doletela prezgodnja smrt. A Charly se je leta 2000 vrnil in s tremi izdanimi albumu dokazal, da je energija Paradox nesmrtna. V zadnjih dneh lanskega leta izdani album Tales of the Weird to le potrjuje!

Zvok grmenja v uvodu naslovne skladbe je še kako primeren začetek albuma, saj nas po njegovem zaključku Paradox pahnejo v skoraj uro dolg vihar pošastnih rifov in impresivnih solaž. Osrednja značilnost zasedbe je bil od začetka melodičen pristop do thrash metala, kar Paradox doda rahel okus power metala, predvsem zaradi izdatne dvojne igre dihjemajočih kitarskih linije. Tudi tokrat ni nič drugače, le da je kompleksna rifaža in tehnično soliranje še nadgrajeno, saj je Steinhauser na Tales of the Weird dobil verjetno najboljšega kitarskega partnerja v vsej karieri zasedbe. Christian Muenzner (Obscura, Spawn of Possession, Necrophagist) je tako kot Marty Friedman leta 1990 v Megadeth, v Paradox vdihnil novo življenje. Ne da je prejšnjima ploščama Electrify in Riot Squad kaj manjkalo, a tako dobro niso Nemci zveneli že vsaj od Heresy! Muenznerjevi prsti so v Paradox prinesli trgajoče solaže, ki ubijajo od prvega do zadnjega komada. Shreddanju, sweepanju in nadzvočni hitrosti ni videti konca, a uspe Christianu z vsako solažo spisati novo, drugačno zgodbo. Fuzija melodičnih kitarskih in vokalnih linij z agresivnim in hitrim thrashom je vnovič popolna, Charly pa je z nalezljivo melodičnim vokalom v stilu Davea White (Heathen) in mladega Jamesa Hetfielda znova do obisti prepričljiv in zmagovalen. Neverjetno dobro bend to pot deluje tako v daljših, progresivneje obarvanih skladbah (Tales of the Weird, Fragile Alliance, Brainwashed) kot v preprostejših, »straight-to-the-point« speed/thrash metal rušilcih (Brutalized, The Downward Spiral). Oba »tipa« Paradox uspeta zaradi baročnega zvočnega zidu, plejade rifov in mogočnih kitarskih harmonij, ustvariti epsko atmosfero, ki preveva Tales of the Weird of prve sekunde dalje. Precej k temu doda živ in izstopajoč bas, čigar dinamično in razgibano rožljanje lepo dopolnjuje in zapolnjuje kitarske linije, tudi bobni pa svoje delo opravijo solidno, pa čeprav se v genialni igri neskončnih kitarskih eksplozij kar porazgubijo. Močna produkcija, ki vsakemu delu Paradox nameni dovolj prostora, da zablesti v vsej svoji veličini je zadnji dejavnik, ki Tales of the Weird postavi ne piedestal najboljših izdaj lanskega leta.

Paradox je s Tales of the Weird uspelo znova, po reformaciji že četrtič zapored. Album briljantno združi tehnično vratolomnost Heresy s prvinsko thrash agresijo Riot Squad in je poleg Dark Roots of the Earth verjetno najboljša thrash plošča leta 2012. Morda mu gre očitati le za kakšno minuto predolgo dolžino in eno ali dve skladbi, ki ostalim ne sežeta do kolen, a tudi ta »pomanjkljivost« ob boku z ostalimi odlikami albuma zbledi v nič. Charly Steinhauser očitno ne pozna ustavljanja, upajmo, da njegova pred kratkim prestana operacija srca ne ustavi tudi vrnitve Paradox na odre.