"Tales Of Mystery And Imagination" je prvenec legendarnih progresivnih rockerjev The Alan Parsons Project, še danes edinstvenega glasbenega projekta, ki je v dobrem desetletju svojega obstoja nanizal serijo bolj ali manj zanimivih konceptualno obarvanih albumov in zlasti v osemdesetih postal redno ime tedanjih radijskih valov s hiti kot so "Games People Play", "Time", "Eye In The Sky" ter "Don't Answer Me".
The Alan Parsons Project so si s prepričljivim mešanjem elementov progresivnega rocka, soft rocka in pop rocka skozi leta zagotovili izjemno široko bazo glasbenih privržencev, ki so enako cenili njihov smisel za pisanje bogatih simfoničnih aranžmajev, za tiste čase nekaterih nekonvencionalnih zvočnih eksperimentov, kot tudi stalno vzdrževanje melodičnosti ter dostopnosti. Lahko bi se reklo, da so z gradnjo mostu med progresivnim rockom in popom v drugi polovici sedemdesetih, ko je progresivni rock začel izgubljati na popularnosti, dali smerokaz vsem tistim progresivno rockovskim titanom, ki so se v osemdesetih začeli navduševati nad različnimi pop rockovskimi ali melodično rockovskimi glasbenimi koncepti
Edinstvenost tega ambicioznega glasbenega projekta je ležala v tem, da Alan Parsons, eden izmed dveh idejnih in skladateljskih voditeljev projekta, ki je nosil njegovo ime, ni bil glasbenik v strogem pomenu te besede, čeprav je občasno znal poprijeti za klaviature in kitaro, temveč na prvem mestu uveljavljen producent in zvočni inženir, ki se je kot inštrumentalist na TAPP albumih ponavadi pojavljal zgolj v stranski vlogi.
Čeprav je projekt nosil ime slavnega producenta, kateri je nase prvič opozoril kot pomožni zvočni asistent na The Beatles klasikah "Abbey Road" ter "Let It Be", med največje v svojem poslu pa se je zapisal kot zvočni inženir na Pink Floyd klasiki "Dark Side Of The Moon", je bil v resnici sad Parsonsovega enakovrednega skladateljskega in konceptualnega sodelovanja s škotskim pevcem, skladateljem, klaviaturistom in producentom Ericom Woolfsonom. Slednji se je v času, ko se je prvič srečal s Parsonsom, že aktivno preizkušal v skladateljski vlogi, predvsem kot občasni igralec klavirja ter pisec konceptualnega materiala, katerega je želel uporabiti za konceptualni album o delih legendarnega ameriškega pesnika in pisatelja srhljivih povesti Edgarja A. Poeja. Parsons je Woolfsona pred začetkom sodelovanja med drugim zaposlil tudi v vlogi njegovega menedžerja ter pomožnega zvočnega inženirja in producenta.
Po Parsonsovih besedah je njun skupni glasbeni projekt v katerega sta skozi leta uspela k sodelovanju pritegniti lepo število talentiranih glasbenih sodelavcev nastal kot sad njegovih frustracij v času, ko se je moral kot producent prilagajati nekaterim idejnim muham določenih glasbenikov, katere mu niso bile niti najmanj po godu. Zato je želel svoj lastni glasbeni projekt zasnovati po vzoru velikih filmskih režiserjev kot sta bila denimo Hitchcock ter Kubrick, ki sta bila vselej osrednja zvezdnika svojih projektov in ne igralci v njunih filmih.
"Tales Of Mystery And Imagination" je osnovan na Woolfsonovem konceptu, kateri predstavlja različna dela iz zapuščine E. A. Poeja. Med njimi izstopajo Krokar, Sod amontilada in Propad hiše Usher. Skorajda ironično je, da je edina šibka plat celotnega albuma v tem, da se mu zgolj deloma posreči ustvariti mračni in skrivnostni ambient s katerimi so se ponašale Poejeve literarne umetnine, saj na večin del po zaslugi modernega sintetizatorskega zvoka pogostokrat zveni bolj futuristično kot pa gotsko. Njegova glasbena podoba bolj ali manj temelji na receptu, katerega se bo dinamični duet držal na večini njunih prihodnjih albumov, kar pomeni, da vsebuje vrsto krajših skladbe z melodično rockovskim nabojem, funkovskim ritmičnim utripom, dinamično rabo vokalov s strani gostujočih pevcev ter številne pompozne orkestralne aranžmaje. Slednji so dovolj kompleksni, da so privlačni za prog rock sladokusce, medtem ko melodično rockovska komponenta večine del zagotavlja naklonjenost širše baze poslušalcev, kar pomeni, da albuma glasbeno odprtemu poslušalcu, ki ceni vrhunsko inštrumentalizacijo in napredno produkcijo ni težko vzljubiti. Parsonsove mojstrske in za tiste čase izjemno napredne produkcije ni potrebno izpostavljati, saj so v tem segmentu blesteli prav vsi albumi, katerih se je dotaknila njegova producentska palica.
Otvoritveni inštrumental "A Dream Within a Dream" napove glasbeni vzorec, katerega se bo držala večina prihodnjih TAPP albumov. S postopno izgradnjo memorabilnega, epskega motiva na sintetizatorjih, kateri se v nadaljevanju albuma še večkrat ponovi, se poslušalca na prepričljiv način postopno vpelje v jedro dogajanja. "The Raven" je baziran na eni izmed najbolj znanih Poejevih poetičnih klasik o skrivnostnem krokarju. To je ena izmed redkih TAPP skladb na katerih Alan Parsons prek uporabe vokoderja sodeluje tudi v vlogi spremljevalnega pevca. Kljub "robotskemu" priokusu, ki ga povzroča uporaba vokoderja, skladba vendarle zaživi v vsem epskem veličastju s pomočjo mogočnih simfoničnih aranžmajev na sintetizatorjih ter odličnega petja s strani britanskega dramskega in filmskega igralca Leonarda Withinga. V času izida je bila to skorajda revolucionarna skladba, saj je bila ena izmed prvih na kateri je bil uporabljen efekt vokoderja.
"The Tell-Tale Heart", kateri vsebuje gostujoči vokal ekscentričnega pevca in skladatelja Arthurja "boga peklenskega ognja" Browna (ex-Crazy World of Arthur Brown, Kingdom Come, Hawkwind), je še en primerek TAPP klasike s številnimi nenadejanimi inštrumentalnimi in ambientalnimi preobrati. Brownovemu vreščanju se pridruži zanimiva ritmična podlaga, katera spominja na utripanja srca. Ta dinamična skladba prek mogočnih orkestralnih aranžmajev ves čas plove med razposajenimi rockovskimi motivi in bolj umirjenimi simfoničnimi sekcijami. Melanholični "The Cask Of Amontillado", ki govori o mračni zaroti s pomočjo soda španske alkoholne pijače, se prav tako odlikuje s številnimi dramatičnimi orkestralnimi sekcijami ter navdušujočim petjem s strani popularnega pevca in kitarista Johna Milesa. Slednjemu so v močno oporo tudi "Queenovski" spremljevalni vokali.
Vlogo potencialnega radijskega hita pa odigra odlični melodični rocker "The System Of Doctor Tarr And Professor Fether", ki je izšel tudi kot single. Poleg memorabilnega kitarskega rifa in funkovskega ritmičnega utripa se ponaša s fenomenalnim Milesovim petjem, ki med refrenom nekoliko potegne na Iana Gillana (Deep Purple). V ozadju mu je z globokimi vokalnimi tonalitetami v oporo John Harris, še en gostujoči pevec, ki je v TAPP zapustil pomemben pečat. Besedilo se navezuje na eno izmed redkih Poejevih del, ki ni bilo srhljivka, temveč komedija.
Od vseh del na albumu, ki se dotikajo zapuščine tragičnega ameriškega literata, se "The Fall Of The House Of Usher", inštrumentalno-orkestralni suiti, razdeljeni na pet medsebojno ločenih delov, še najbolj prepričljivo posreči ujeti temačno vzdušje, katero je značilno za Poejevo klasiko o stari in skrivnostni hiši s srhljivo preteklostjo. Odličen ambient ob katerem se bodo marsikateremu poslušalcu še danes postavile dlake pokonci se gradi s pomočjo razvejanih valovanj na sintetizatorjih na čelu z orkestralnimi vzorci, tu in tam pa sledi tud vnos melanholičnih pasaž na akustični kitari s katerimi še povečujejo skrivnostno ozračje. V smislu pletenja prepričljive strukturalne naveze subtilnih kitarskih harmonij in za tisti čas inovativne uporabe sintetizatorjev gre za eno izmed redkih TAPP del , ki v vseh pogledih sledi klasičnemu progresivno rockovskemu duhu. Na njem je Alan s pomočjo svojih inštrumentalnih tovarišev dokazal, da se je marsičesa naučil v svojih časih s Pink Floyd. Album se kljub temu ne zaključi na temačen način za kar poskrbi optimistično razpoložena balada "To One In Paradise" na kateri se lahko občuduje predvsem odlično petje Terrya Sylvestra (ex-The Escorts, The Hollies), katero je v ozadju obdano z očarljivimi zborovskimi harmonijami.
"Tales Of Mystery And Imagination" je bil ob času izida tako rekoč prelomen album znotraj glasbene scene, saj je uspel več kot prepričljivo predstaviti glasbeni koncept pri katerem glavni skladatelj, izvršni producent in vodja projekta ni bil med osrednjimi glasbeniki, temveč je te predvsem usmerjal po lastnih vizijah in navodilih, podobno kot režiser usmerja igralce med snemanjem filma. Pri tem mu je bil ves čas v skorajda enakovredno oporo Eric Woolfson, kateri bo v naslednjih letih, potem ko bo odkril svoj potencial in premagal sramežljivost, postal osrednji TAPP pevec. Njegov zanimivi koncept o zapuščini legendarnega literata sicer ni prepričljivo zaživel na vseh skladbah, a je z njim uspel položiti temeljni kamen za nadaljnje TAPP koncepte. "Tales Of Mystery And Imagination" kot prvo poglavje bogate in uspešne kariere, tako kot se ponavadi rado dogaja tudi pri filmskih serijalih, ostaja najboljše dejanje v povesti dinamičnega dueta in ena izmed klasik progresivnega rocka s pop šarmom.
na vrh