Bosanska duša odseva grudo, na kateri je, vsa brazdana in okamenela, bila bičana tako z ostrim, neizprosnim zgodovinskim dogajanjem, versko razcepljena pa je v redkih trenutkih zmogla po prelivanjih krvi tudi mirno, spokojno, ljubeče sobivati. Po nedavni bosanski moriji je marsikdo dvomil, da bo sobivanje sploh še kdaj možno, da pa je razlike možno vsaj za kratek čas premostiti in pozabiti na etnično, versko in kulturno različnost, pa so najprej pokazali in dokazali napredni umi, kolikor jih je v Bosni in Hercegovini sploh ostalo. Mislim na umetnike, intelektualce, pesnike, poete, književnike in na glasnike bosanskih arabesk, melodike, melosa – na glasbene trubadurje dežele, ki je tako blizu in obenem tako daleč. Bosanski vzporedni univerzum je prostor, ki ga nekateri tako radi odmišljajo in nanj ne mislijo, po prekinitvi oddajanj vojne vihre, umiranja in uničenja spomenikov, med katerimi je bil tudi most povezovanja med levim in desnim bregom Neretve, ki se je pel med bregovi Mostarja, pa so oblaki pozabe ovili celotno državo razdvojenega, ne, raztrojenega bosanskega političnega kotla. V pozabo so tako zdrknili tudi ljudje, njihove zgodbe, čutenje in tradicionalni napevi, ki ste jih morda kdaj slišali, z njimi celo rasli, da ne pozabimo na to, da smo vsi zmotljivi, pod kožo krvavi in si v čutenju, hrepenenju, ljubljenju in predajanju lahko podobni, pa so novodobni trubadurji, pevci in ohranjevalci ter negovalci melosa, več kot potrebni.
Pomemben del mostarske duše ohranjajo tudi možje z vseh vetrov, Mostar Sevdah Reunion, ki so svoje pesmi začeli peti prav v času največjega trpljenja, po vojni vihri prvi zmogli preseči nepremostljive razlike ter zaigrati in prek odprtih glasilk odpreti zapahnjene duri do samega bistva svojih bosanskih src. Bosanska duša je podobna ciganski, prek podobnih melodičnih drsov, ritmike in zasvojenosti z lepoto plesa in globoke lirike pa so možje sevdaha 21. stoletja z osmimi izjemnimi ploščami postavili spomenike gibljivih slik, šepeta in srčnih utripov, ki častijo mesto Mostar, predvsem pa ljudi, brez katerih mesto ne bi bilo tako kot je, oziroma je bilo. Mostar je mesto z bogato, a tudi bolečo, zgodovino in paleto različnih kultur, ki so sobivale, se ljubile, se bojevale, hrepenele in iskale poti za boljši jutri. Bosansko-hercegovski muslimani prepevajo sevdalinke, ki so bile tipične bosanske pesmi Otomanskega imperija, in so se rodile na stičišču različnih kultur; to so ljubezenske pesmi o neuslišani ljubezni, pesmi o željah po boljšem življenju in uresničenju sanj.
In slednje potrebujejo pravo zvočno kuliso, kot ravno pravšnja pa je zvočna kulisa, ki jo zmore pričarati avditorij Pavarotti Music centra v Mostarju. Mostar Sevdah Reunion je po turbulentnih menjavah v zasedbi, razcepitvi svojega bistva na dve zasedbi z istim imenom, a razdvojeno dušo, obstal pri eni najbolj prefinjenih zasedb v zgodovini svojega obstoja. Ob idejnemu vodji Dragiju Šestiću so ostali in obstali izjemni maestro akustične kitare Mišo Petrovič, ki ga ritmično podpre trdni in obenem senzualni ritmaš Sandi Duraković. Ritmiko srca prenese na trakove ravno prav jazzovski bobnar Senad Trnovac. S strani je slišati nežno in obenem strastno violino Vanja Radonje ter prefinjene dotike klavirskih tipk, ki ječijo pod prsti Gabrijela Prusine, glas zasedbi pa daje izjemni orator bosanskega sevdaha Nermin Alukić Čerkez. Vrata v svet sanjavosti in lepote tokrat niso zaprli niti izjemnim glasbenim gostom, ki si podajajo mikrofon in vpihujejo plošči Tales From A Forgotten City karakter, mostarsko dušo.
Uvertura v potovanje je zasanjani glas Hurmete Jugo, ki poje tradicionalno Omere prvo gledanje – žalostinko o nesojeni ljubezni, ki se prelije v boleče otožno pesem Što te nema?. Žalostinka se zažre v dušo, ki čuti vsak verz, vse hrepenenje, vso strast. Hijacinta izpod rose prinaša tolažbo, vendar ne odnaša vprašanja »Zakaj te ni tu?«. Slavček zapoje okoli Mostarja in zvočna kulisa ob spremljavi violine prinaša čudovito razpoloženje – Bulbul pjeva okolo Mostara je hvalnica najlepšemu dekletu v Mostarju, pesem občudovanja, začinjena z erotiko: Tvoja usta sva od djula rana, / Tvoja njedra još nemilovana. Violina s svojo čutno nežnostjo stopnjuje igrivost in v četrti skladbi Namka ob ognjeviti kitari ter moško-ženskemu dialogu obarva noro zaljubljenost. Namka je zaljubljena v pevca Alijo, z njim bi se rada poročila, vendar je njena ljubezen neuslišana, saj je zaljubljen v Minkico, ki jo bo ugrabil... Jokajoča violina nariše Namkino bolečino ob trpkem spoznanju, da Alija nikoli ne bo njen... Topla klaviatura pa nas že popelje v žalostinko Emina – neuslišana iskrena ljubezen do lepe Emine traja do smrti in za seboj pusti le prazen jasminov vrt. Djaurko mila je tolažeča in topla pesem, ki napolni srce s hrepenenjem po bližini in objemu. Virtuozna kitara in črički nas ponesejo v toplo mostarsko noč, kjer po Fati hrepeni skrbno srce... Djela Fato, djela zlato stopnjuje hrepenenje po stiku dveh teles in duš. Violina slika somrak, ki prihaja ob sončnem zahodu – Akšam geldi opeva lep obraz drage, ki jo siromak brez sanj neizmerno, a zaman ljubi... Klaviature narišejo solze... Omere prvo gledanje srce parajoče odpoje Anja Rikalo. Laku noć je zadnja skladba na albumu, slovo, prežeto z večnimi vprašanji: Zakaj moje srce joče? Bo kdaj nehalo jokati? Boš prišla na moj grob? Ko sonce zaide, pade noč. Naj bo lahka.
Album Tales From A Forgotten City je inovativen in v glasbeni prostor prinaša svežino. Toliko strasti, melanholičnosti, inspiracij, simbolike in upanja v glasbi že dolgo ni bilo čutiti. Vsaka celica v telesu vibrira od energije ob poslušanju v blues preoblečenih sevdalink. Lepota te starodavne glasbe prežame dušo in telo. Bogata poezija, ki se zaradi v angleščino prevedenih besedil lahko dotakne vseh ljudi, se ob zlitju vrhunskih melodij spremeni v arhetipsko pripoved, ki jo v življenju doživljamo vsi. Pravljice iz pozabljenega mesta so kot cvet, ki se na svobodo prebija skozi kamen – kdor bo ploščo poslušal poglobljeno, bo začutil nežnost in grenko-sladki vonj tega cveta. In ta resonira ter prihaja v sozvočje s časom in prostorom, v neksusu univerzuma pa preteklost in prihodnost brišeta mejo. Kamen se drobi in joče, namesto trde in trdne metrike pa ostaja v slišanem vedno več kot prgišče izmuzljive mehkobe in sanjavosti. Zastorji pozabe padajo, izza meglic ob bregovih Neretve pa pred priprtimi očmi pridrsijo podobe razbeljenih ulic, vrveža, šepeta, mrmranja in vzklikov življenja davno pozabljenih mest in duš, ljudi. In tu sevdah, star več kot 300 let, mladostno zadiha z bluesovskimi, ciganskimi in jazzovskimi pljuči, se prelevi v glasbo celotnega sveta, vesolja, razlike med kulturno-politično razcepljenimi osamelci pa se manjšajo in izginjajo. Pomiritev je možna, miselna vrnitev v svet orientalskih lestvic in balkanskih pravljic o čutenju, hrepenenju, ljubljenju, strasti in umiranju pa postaneta nujnost. Tudi zaradi lepote in izmuzljive metrike sevdaha 21. stoletja.
na vrh