Drugi studijski album idrijske punk rock zasedbe Banditi "zamuja" na sceni že celo leto. Skupina je namreč čakala tako dolgo v upanju, da se je usmili katera od založb in ji izda album. Srečnega rešitelja je našla naposled v založbi Nika Records. In »Take the Streets« potrjuje odločen zrelostni korak naprej. Tako v smislu komponiranja, produciranja in samega občutka složnosti in kompaktnosti, ki jo seva sama čvrsta in kompetentna izvedba materiala, kar je dokaz da je postava Banditov dosegla notranjo stabilnost in koherenco. Album zveni všečno živo, z dovolj občutka garažne zapakiranosti, »jedko« ter nabrito. Odigran je z žarom in tega ne gre prezreti, kaj šele preslišati.
Banditi prenašajo filozofijo pisanja in ustvarjanja pesmi s prvenca »Society Love Songs« kar pomeni pristop po vzoru »manj je več«, z logičnim otepanjem od kompleksno zvarjenih motivskih struktur, ki bi lahko dišale eksperimentalno. Vendar pa postreže »Take the Streets« odločno zrelostno nadgradnjo. V smislu komponiranju dosega tudi konkretizirano razgibanost vodilnih motivov, na katerih temeljijo posamezne skladbe albuma, čeprav je osnovno vodilo idrijskih punk rockerjev jasno! Udari brez milosti naravnost in brez usmiljenja! Kratko, jedrnato in optimalno izpovedno!
Gre za moderni punk rock ali punk 'n' roll, ki umešča Banditi tja nekam blizu skupin Zablujena generacija, Nove konzerve,... V trivialni akordni definiranosti vodilnih fraz in motivov razvijajo konkretno mero melodije, ohranjen »party« prizven pa nosi nemalo simpatij s skupino tipa Green Day.
Bend je opravil tudi konkretno revizijo nad pisanjem verzov, ki delujejo to pot mnogo odločneje v skladbah. Prav tako je občutno »prebujanje« fantov v realnosti dejstva bivanja v objemu »slovenske morbide«. Zato Banditi to pot znatno odličneje uperjajo prst proti biričem, ki so odgovorni za nič kaj rožnato prihodnost, ki ga nudi naša država mladim, da bi ti v njej prosperirali skozi človeka dostojno življenje. Komadi se valijo eden v drugega in album 11. skladb dosega všečno dinamiko. NA rep albuma je dodana še skladba Ruski Vohun, ki pripada v izvirniku zasedbi Niet. Odigrana je v »Banditovski maniri«, na njej pa odpoje duete z Matejem Aličem Borut Marolt (Niet), zvok kitare pa pristavi tudi Robert Likar (Niet). Tudi vokalno je Matej dozorel in nadgradil svojo interpretacijo. Tudi v metričnem smislu polaganja angleških verzov v motivske strukture skladb.
Album preveva zelo všečna produkcijo pravšnjega kontrastiranja gradnikov. Zlasti je všečno poglobljen kontrast med žgočimi kitarskimi riffi in kinetiko ritem sekcije. »Take the Streets« je hitro osvojljiva punk rock plošča, ki ne odkriva revolucionarnih glasbenih dejan. Kaj takega bi bilo od skupne v žanrski sferi v kateri se giblje skorajda krivično zahtevati. »Take the Streets« je torej album otipljive punk rockovkse nabritosti, z ohranjenim »party time« elementom, zabeljen z izdatno mero muzikaličnosti. Ena najbolj posrečenih skladb, ki nos pravi odmerek teh elementov je npr. Break It. Zategadelj nosi album nalezljivosti, ki učinkuje v poslušanju na prvo žogo, kar je bil tudi eden od ciljev skupine. Zavoljo rabe angleškega jezika obstaja točkovna nevarnost, da v Banditih »zaslišite že slišano«. A to konec koncev niti ni pomembno. Bend je ustvaril lep in kompetenten album, ki izkazuje zrelostni premik navzgor. To pa je tudi bistveno, saj si z njim dodatno odpirajo vrata na koncertne odre Slovenije, pa tudi tujine.
na vrh