»Ta tobak je sladka travca« je zaključni del trilogije prepevanja ljudskih pesmi Aleša Hadalina. Leta 2009 je izšla »Jaz mam pridno gospodinjo«, leta 2012 ji je sledila plošča »Stoji tam gora Limbarska«. Očitno so tri letni zamiki med izdajami pravi tempo za ljudskega pevca Hadalina, ki je v karieri že na pretekle svoje albume, ne strogo zapisane prepevanju slovenske tradicije, zelo rad »pripenjal« sem in tja tudi kakšno ljudsko skladbo.
Mož se je tudi tokrat sprehodil po dolgem in počez preko slovenskega ozemlja in celo znova onkraj njega. Od Istre (Dajte dajte), Prekmurja (Ne ori ne sejaj & Vüra bije, sunce mi zahaja), Porabja (Jaz bom jene citre küpo), do Ziljske doline (Prvi rej). Za interpretacijo skladb Bog je ustvaril zemljo nebo, Ko se je Noe postarou in Pa je bla ohcet u Kangalileji, je našel navdih v Bibliji. Tu je tudi ponovno obdelana belokranjska ljudska Tri jeterve, ki se je v polnem naslovu Tri jeterve žito žele, prvikrat pojavila v režiji Hadalinove vokalne obdelave že na njegovem studijskem albumu »Antisong«, izdanem leta 2005. Naslovna skladba albuma, pa med prebiranjem verzij različnih »geografskih porekel«, pripada re-interpretaciji ljudskega izvirnika iz vasice Plestišče, locirani na zamejski strani, streljaj stran od Breginja.
Hadalin si lahko privošči a capella albume. Njegov glas je glas slavčka. Dovolj je harmoniziranje osnovne vokalne linije z njegovimi dodatnimi spremljevalnimi vokali, s katerimi razgibava vodilne motive in tako ni nevarnosti, da bi skladbe izpadle suhoparno in/ali repetitivno. Torej je Hadalin v strogo vokalnem aranžiranju enkrat več zelo dobro posegel po prijemih postopne gradacije vzdušij skozi kitico v refren in nazaj. V dveh skladbah (Prvi rej, Sem fantič mlad iz Šiške) je uporabljena tudi harmonika, kot edini »nevokalni« trenutek albuma, pa tudi slednje v končni fazi ne gre pogrešati. Hadalin popestri nekatere vokalne linije tudi tako, da ne »kopira« dobesedno izvirnikov slovenske ljudske poezije, pač pa v verzih nadomešča besede s tistimi, ki mu jih narekuje lastna domišljija. Na tak način Hadalin zabava v interpretaciji zlasti samega sebe, kar deluje skozi album silno simpatično.
Hadalin sicer napoveduje, da je s tem albumom ustvaril zadnje dejanje trilogije izdaj albumov prepevanja ljudskih pesmi. Zagotovo pa je ob tem pustil odprti konec. Prepevanju tradicije bo ostal zvest tudi v nadaljevanju kariere. O tem ne gre dvomiti. Album »Ta tobak je sladka travca« je obveza za vse, ki imate prejšnja dva albuma, saj gre za manjkajoče dele skrajno zabavne in šegave sestavljanke edinstvenega pristopa v načinu interpretiranja slovenske ljudske folklore, kot jo pozna le receptura Aleša Hadalina. Ob tem je jasno, da potrebuje glasbenik v prihodnje začasen artistični premik novim ustvarjalnim izzivom naproti, sicer obstaja nevarnost, da postane suhoparen in predvidljiv. Do takrat pa se lahko zabavamo ob srčno zapetem venčku slovenskih ljudskih Aleša Hadalina.
na vrh