Sting: Symphonicities

Britanec Gordon Matthew Thomas Sumner, bolj znan kot Sting, je kot vodja in glavni avtor tria The Police ter kot uspešen solističen izvajalec nedvomno živa ikona popularne kulture. V karieri je nanizal kopico nesmrtnih skladb, ki spremljajo slehernika, če to želi ali ne. Symphonicities je plošča, na kateri izbrane skladbe izvaja z londonskim filharmoničnim koncertnim orkestrom. Popotovanje po njej je zanimivo, saj so nekatere skladbe dobile povsem nove, zanimive preobleke. Nekateri Stingovi poslušalci so že rahlo naveličani čakanja na nove skladbe. Seveda želijo nove skladbe v njegovi matični glasbeni sferi, torej pop rocku, ki so v zadnjih letih res na stranskem tiru. Zadnja plošča s popovskim materialom Sacred Songs je izšla že leta 2003. Popolnoma jasno je, da si lahko Sting privošči kakršenkoli zasuk v karieri. Umetniško svobodo mu daje predvsem dosežena kredibilnost minulega dela in precejšnja sposobnost tipanja v smeri novih in razburljivih glasbenih iskanj. Tako je leta 2006 z bosenskim lutnjarjem Edinom Karamazovim posnel ploščo Songs From The Labyrinth, na kateri je že nakazal navdušenje nad klasično glasbo. Letnico 2009 nosi božično zimska plošča If On A Winter's Night, na kateri je ljudske napeve obdelal s srednje velikim orkestrom. Plošča je bila dokaj uspešna, zato se je odločil z nadaljevanjem formule. Symphonicities v naslovu vleče vzporednico s slavnim zadnjim studijskim albumom zasedbe The Police Synchronicity. Na njej Stinga spremlja priznani londonski kraljevi koncertni orkester, ki ga v akademskih krogih štejejejo za britanski nacionalni orkester.

Stingu na njej po tehnični plati moremo ničesar očitati. Res je, da so nekatere skladbe v duhu precej podobne izvirnikom, skoraj dve tretjini pa jih zaživi v novem duhu. Simfonični orkester seveda daje novo širino Stingovim melodijam. Znane uspešnice dihajo prevetreno, sveže in prešerno. Stinga mnogi vidijo kot resnega možakarja, morda celo nekoliko vzvišenega. Glede na ustvarjalni opus obstaja velika možnost, da tak tudi v resnici je. Vendar se novih projektov loteva zbrano, osredotočeno in s celim bitjem, zato si je tudi privoščil sodelovanje s tako eminentnim orkestrom. Stingov repertoar je obsežen, izbira skladb za obdelavo, oziroma predelavo, je bila težka. Kljub temu je zvito posegel po velikih hitih in nekaterih manj znanih, da ne rečem obskurnih zadevah. Svobodno je pristopil k skladbam, jih mestoma predrugačil in podaljšal. Sting razkriva, da je klasiko poslušal od malih nog, seveda ni nikdar verjel, da bo kdo pripravljen plačati za njegove poskuse na tem glasbenem področju. Zagotovo je pomemben tudi vložek klasikov, ki so začinili skladbe in jih vzeli za svoje.

Zvočno seveda glasba deluje navdihujoče, izvedbeno pa pri tako renomiranem ansamblu sploh ne more biti pripomb. Sting na njej razkazuje svojo sposobnost vnovičnega dodajanja kvalitetnih vsebin v glasbeni opus. Ponoven odmik od popa mu je na zrela leta prinesel nove poslušalce. Težko je reči, ali plošča Symphonicities bolj koristi Sitngu ali orkestru. V sodobnem digitalnem svetu je samo po sebi umevno, da je promocija sestavni del predstavitve novih projektov. O tem obstaja cela znanost, vendar je včasih veliko vprašanje, če je sploh potrebna. V primeru Stinga in Kraljevega simfoničnega koncertnega orkestra seveda ni. Zvesti poslušalci obeh so gotovo dojeli smisel ideje projekta Symphonicities in ga vzeli za svojega. Če ploščo vzamemo kot rahlo revitalizacijo Stingove kariere, bomo gotovo zgrešili, saj je gospod obče navzoč in rad odkriva nove glasbene poti. Zato tudi ni potrebe, da bi projekt šteli kot ponoven vzpon v karieri, ampak morda bolj kot željo, da bi le kmalu prišlo kaj novega izpod njegovega peresa. Glede na sedemletno pavzo v popovskem ustvarjanju je morda za to že napočil čas. Morda pa tudi ne, o tem bo odločil Sting sam. Njegov sloves je že tak, da sam diktira, kaj in kdaj bo izdal. Plošča Symphonicities je glasbeno uravnotežena in zvočno nemoteča. Glasba je sveža, lahkotna, kar kaže na veliko voljo do iskrenega ustvarjanja. Odraslo in zrelo gledanje na svet je pri Stingovih letih več kot pričakovano, živahnost in veselje do življenja, ki ga preliva v skladbe pa bosta prepričala tudi pesimiste.