Ustavimo se za trenutek pri simbolih, ki že pred vstavitvijo ploščka v predvajanik vplivajo na nas. Ime albuma "Svijet glamura" posrečeno zaobjame zadnje obdobje, ko so se člani skupine kot rockerske zvezde začeli pojavljati v raznih rumenih medijih ob boku Petru Grašu in ostalim kalibrom "smetane" hrvaške estrade. Nove promocijske fotografije, kjer so našemljeni v klovne in naslovnica v cirkuškem slogu sarkastično zadanejo žebelj točno na glavo in povedo, kaj si člani Hladnega piva mislijo o samooklicanem najvišjem sloju hrvaške družbe.
A tu se mera sarkazma tudi konča. Lirika oziroma tekstovna komponenta Miletovih besedil je bila v preteklosti ena izmed najmočnejših elementov glasbe Hladnega piva, tokrat pa bo zveste privržence skupine pustila hladnega. V času, ko je življenje za povprečnega človeka zaradi težkih družbenih razmer na vseh področjih vse težje, se kar tere tem, kjer bi morali Hladno Pivo v svojem slogu neposredno provocirati ali pa vsaj sarkastično opozarjati na vsakdanje gnilosti in nepravičnosti sistema. Tako izpovedno kot tudi glasbeno se je "Svijet glamura" z roko v roki podal prijateljevanju z glasbenimi valovi naproti in se niti pod razno ni želel zameriti splošnemu poslušalstvu, navajenemu MTV-jevske godbe vprašljive vsebine. Provokativnost in ostrina sta se umaknili prevdani zrelosti, zato bi lahko v tem segmentu Hladno Pivo primerjali z našimi, prav tako umirjenimi Nieti.
"Svijet glamura" je tretji in zaključni del trilogije, ki jo tvorita še predhodnja albuma "Šamar" (2003) in "Knjiga žalbe", trilogija torej zajema obdobje, v katerem so fantje iz Gajnice postali del hrvaškega vsakdana. Album glasbeno sledi izročilu trilogije in zajema celo paleto vplivov iz različnih vetrov, ki računajo na všečnost čim širšega kroga ljubiteljev glasbe. Svojo računico pri ustvarjanju radijskim ušesom prijaznega albuma je imel tudi producent Edi Cukerić, ki je svoje delo opravil odlično. Močne bas linije, poudarjene ločnice med inštrumenti in zloščen zvok sledijo modernim smernicam popularne glasbe. Punkerski napadi tipa Cirkus (Šamar) so preteklost, mili punkrockerski zvok previdno udari že z uvodno, naslovno skladbo albuma. Jasno tudi to pot ni šlo brez balad tipa Fotoaparat ali Može, v katerih Hladno pivo stavijo na akustične pasaže in šarmantno spevnost svojih verzov. Glasnejšo opozicijo tvori komad Evo mene na ručku, edina konkretneje zabeljena poskočnica, ki zares strese poslušalčeve bobniče. Poleg osnovnih rockerskih inštrumentov se Hrvati za dopolnitev zvočne slike zatekajo še k uporabi Stipejeve trobente in denimo v skladbah Lift in Slobodni pad tudi Dedinih sintesajzerjev, ki so se za odlično ambientalno sredstvo izkazali že na predhodnjiku "Knjiga Žalbe". Prav z motivom iz tega albuma se začne tudi zasanjana pesem Kirbaj i kotlovina, v kateri Hladno pivo z verzom "večeras Hladno pivo, sutra Severina" ugotavljajo, da so postali ciljna tarča estradne publike, ki se je začela pojavljati tudi na njihovih koncertih ter s tem kazati svojo namišljeno večvrednost. Nažalost pa plošček ne ponuja intenzivnih glasbenih občutij, saj so vse skladbe narejene po istem kalupu, nekatere mestoma delujejo celo kot tipični "fillerji" in so se na albumu znašle zgolj za zapolnitev standardne časovnice.
Sedmi studijski album Hladnega piva je profesionalno dodelan izdelek, a žal preveč predvidljiv in izrazito podrejen tržnemu uspehu ter radijskim valovom. Ne gre dvomiti, da bo deležen prodajnega uspeha in bo sproduciral nekaj hitov, vseeno pa oddaljevanje od prepoznavnih elementov njihove glasbe ni korak, ki bi ga dolgoletni oboževalci skupine sprejeli z odprtimi rokami. In ne, nisem še en konzervativnež, ki bi najraje videl, da se od časa "Džinovskega" ne bi nič spremenilo, a treba je resnici pogledati v oči in priznati, da je prav vohanje zelencev Hladno pivo usmerilo stran od poti, po kateri so hodili dolga leta.
na vrh