EL Kachon so pridna in podjetna skupina. Ni se še polegel dobro prah od izdaje drugega studijskega albuma »Permanently Lubricated Nuts«, že se vračajo z njegovim nadaljevanjem, ki so mu nadeli naslov »Svet dovoljenih laži«. To je pač tisti svet, v katerem živimo, če si iznajdljiv, boš postal uspešen ker boš znal pravilno lagati (v »civiliziranem« svetu se uspeh meri po materialnem bogastvu)..
Skupina je že na preteklih dveh albumih opozorila na izreden talent. El Kachon niso le kolektiv izvrstnih glasbenikov, pač pa posedujejo prefinjeno notranjo intuicijo za ustvarjanje kompozicij, ki v isti sapi delujejo v muzikaličnem iztržku hipoma prevzetno in zapomnljivo, obenem pa izkazujejo izredno izvedbeno koherenco in medsebojno zaznavanje, ki vlada v tem kolektivu.
Čeprav je »Svet dovoljenih laži« uradno novi studijski album, ga gre skoraj razumeti kot EP. Na njem je namreč vsega 26. minut glasbe, ob tem da gre za tri predelave z albuma »Permanently Lubricated Nuts« posodobljenih aranžmajev, preostale pa so nove avtorske stvaritve. Bend se je odločil za delno transformacijo svoje podobe. Album je v celoti posnet v slovenščini. Predhodna dva sta nosila angleška besedila. Rezultat? Muzikalično in radijskim valovom je album »Svet dovoljenih laži« do tega dne najprijetneje definiran izdelek v karieri skupine. Nasploh, ko se prebijete do tretje skladbe Samo dotik in do pete Odpoved. Pol baladno »žuboreči« točki, kjer prihaja izredno prepričljiv, izvedbeno čutni pristop pevke Tine še posebej do izraza, zlezeta namreč hipoma v uho. Brez težav se lahko vrtita v slehernem trenutku na radijskih frekvencah, v tem oziru pa je skupina tudi že preizkusila skladbi Klic in Ples zagrnjenih zaves, ki sta izšli v obliki predstavitvenih singlov. Skladbe nosijo prepoznano karizmo skupine, ki jo definira Tomijevo specifično okraševanje vodilnih motivov s kitarskimi harmonijami predanimi karakteristikam bluesa, konkretno prežetimi z rabo »slide« dotikov.
Otvoritvena točka Zbudi se je pravzaprav edina pospešena točka albuma, ki bazira na karakteristikah rock'n'rolla. Čvrsti riffovski »drive« obeh kitar drži skupaj čokati zvok Hammond orgel, medtem ko je ritmično ogrodje pahnjeno v koketno živahni »groove«. Komad, ki izvrstno vžiga na poziciji otvoritve albuma. Nasploh je ritmična kultura albuma izdatno podkrepljena z integracijo tolkal, ki dodajajo dosjeju skladbam posebno noto. Bend kot celota deluje izjemno kompaktno, suvereno, čuti se da se člani ekipe poznajo med seboj že zelo dolgo, da dihajo v vsem enovito skupaj. Album nosi izjemno toplo, organsko produkcijo visoke dinamike. Album utriplje živo, kot bi ga zasedba zaigrala v studiu, po vzoru koncertnega nastopa. Gradniki zvočne slike so perfektno združeni in prepleteni v glasbeno telo skupine.
Lahko zaključim da je menjava angleščine za slovenščino povsem uspela. Bend je z novim albumom zadržal svojo avtorsko pečatnost, prav tako prepoznavni glasbeni karakter, ki črpa navdih nad likom in delom zasedb The Allman Brothers Band, Susan Tedeschi, Derek Trucks, tudi Lynyrd Skynyrd. »Sved dovoljenih leži« je torej vrsta prelomne točke kariere skupine. Točke izražajo zorenje komponističnega karakterja skupine, ki si zasluži za svoj trud in garanje, vso pozornost slovenske glasbene javnosti.
El Kachon - Klic:
na vrh