Ko je 18. septembra 1970 umrl Hendrix, se je stresel svet, obenem pa je za kitaro prijela nova generacija nadebudnežev. Sedemletni Malmsteen je v Stockholmu pred domačim TV ekranom osupel strmel v arhivske posnetke Jimija, ki je na odru kuril svojega Stratocasterja, nekoliko starejši Satriani pa je naslednjega dne zaupal svojemu učitelju za telovadbo, da zapušča nogometno ekipo in da se bo posvetil zgolj glasbi. Joe je v kmalu zaslovel kot inštruktor kitare, pri katerem so si med ostalimi nabirali znanje rosno mladi Steve Vai (ki se je nekega dne pojavil pred Satrianijevimi vrati s kitaro in ga prosil, če bi ga naučil namestiti strune), Kirk Hammet in Alex Scolnick, širšemu ameriškemu občinstvu pa se je predstavil s svojim drugimi albumom Surfing with the alien. S tem izdelkom je Satriani dokazal, da je v okviru zlatega obdobja osemdesetih in s tem povezanega preporoda kitare instrumentalni rock še vedno sveža, tržno zanimiva in vse prej kot mrtva zvrst glasbe.
Surfing je tako nekakšna apoteoza električne kitare in različnih tehnik, med katerimi izstopajo legato, tapping s trzalico, istočasna uporaba pitcha in whammy bara ter sweep picking, s katerim se je tisti čas proslavil genialni Jason Becker, preden ga je ALS pri dvajsetih letih prikoval na invalidski voziček. Mladi virtuoz, poznan predvsem po svojem sodelovanju z Martyem Friedmanom, je pri Davidu Lee Rothu ravno nasledil Stevea Vaia in se odpravljal na turnejo, ko je zvedel za grozljivo diagnozo, ki je rocku vzela enega največjih upov. A vrnimo se k Satrianiju. Surfing je dosti več kot le suha zbirka solaž, je celostna mojstrovina z nadvse poslušljivo glasbo, v kateri tehnično zahtevni deli izvrstno dopolnjujejo harmonično strukturo pesmi in primerno prispevajo k splošnemu vzdušju. Še bolj kot raznovrstne vratolomnosti nas pritegnejo Satrianijeve blues fraze, ki so kar se da preproste, a obenem nadvse učinkovite in ekspresivne. Prav v njih se skrivata esenca in duša kitare, zato je album obvezno čtivo tudi za tiste, ki se inštrumenta šele učijo. Na omenjenih linijah, ki, podobno kot pri BB Kingu in Jeffu Becku, nadomeščajo vokal, Satriani zgradi kompozicije, kot sta naslovna pesem in komad Crushing day, nekoliko zahtevnejše ritme pa prihrani za energični Satch boogie. Navdušijo nas tudi mirnejše skladbe kot so Midnight, pri katerem Joe eksperimentira z več strunskim tappingom, in pa Echo ter klasika Always with me, always with you, ki smo ju lahko neštetokrat poslušali kot podlago številnih pisanih obvestil med oddajami nacionalne televizije.
Cry Baby ni nikoli daleč od noge, kar velja tako za studio kot za žive nastope, s čemer se Satriani pokloni predvsem Hendrixu, po katerem se zgleduje tudi pri sestavi svojega pedal boarda. "Couple of little boxes on the floor", pravi v intervjuju, ki ga ponuja bonus paket DVDja Live in San Francisco, ter opozori na skromna orodja, na katera se je za razliko od večine kitaristov osemdesetih, ki so se zanašali na grmade rack efektov, opiral Hendrix. Pravi mojstri namreč ne potrebujejo veliko opreme.
"Surfing with the Alien" je "grandaddy" vseh sodobnih kitarskih albumov in nepogrešljiva nadgradnja tradicije Hendrixovega "Axxisa" in Beckovega "Blow by Blow" na eni, ter inovacije Rhoadsovega "Blizzard of Ozz" in Van Halenovega prvenca na drugi strani. Popolna zmes instinkta in tehnike. Album je leta 1987 postavil Satrianija na glasbeni zemljevid, kjer se je z naslednjimi izdelki, ki bi jih vsekakor lahko označili za klasičen rock-mainstream, obdržal vse do danes. Njegova glasba je prav zaradi svoje univerzalnosti brezčasna in je za razliko od ustvarjanja ostalih kitarskih asov nenavadno lahkotna in za poslušalca nezahtevna. Mark Twain je nekoč dejal: "Moje knjige so voda, knjige velikih genijev pa vino. Vsi pijejo vodo." Nekaj podobnega velja za Satrianija, ki se je kljub velikemu tehničnemu znanju (skoraj) vedno držal glasbe, ki je predvsem poslušljiva in prijazna tako ušesu laika kot tistemu poznavalca.
Založba Epic je lani, ob dvajsetletnici izida albuma, še enkrat izdala zdaj že legendarno mojstrovino, dvojni CD pa vključuje nov mastering in prvič objavljen živi nastop na Montreux jazz festivalu. Izdaja vsebuje tudi novo notranjo podobo ter fotografije iz Joeve zasebne zbirke. Nepogrešljivo za vsakega Satrianijevega fana in vsakega resnega kitarista.
na vrh