Ptujski instrumentalni trio Vibesonic Jam se po šestih letih vrača na prizorišče z naslednikom studijskega prvenca »Egotrip«, ki je izšel leta 2009! Prvenec je predstavljal lepo popestritev slovenske glasbene scene. Vibeosnic Jam so z njim opozorili, da je glasbeni svet povil še enega glasbenega posebneža, ki se požvižga na trende, pač pa ustvarja glasbo striktno tako, kot jo čuti in zaznava. Samosvoje.
Formacija ekipe ostaja nespremenjena. Trio torej. Trio izkušenih gospodov. Na albumu »Surfunig To The Moon« ostaja ta trio še naprej v celoti instrumentalen. Glede na to, da so Vibesonic Jam že na prvencu dokazali, da jih je v določen žanrski kalup nemogoče »zatakniti«, ohranja njegov naslednik »simpatično« fragmentiranost, ki dostavlja natanko tisto, na kar namiguje že samo ime skupine. Polno in v marsičem kar prvinsko dozo improvizacije. Ker ohranja zvok izredno živost, oziroma organskost (zvok nosi zaznavno komponento »garaže«), je bil ta album zagotovo zaigran večinoma v enem kosu (v prvem poizkusu, po vzoru malega koncerta v studiu) in je bilo naknadnega lepljenja v fazi post-produkcije bore malo. Medtem, ko kitarski riff vztraja tudi na novem albumu v držanju zadovoljive masivne zvočne zavese ozadja, se v ospredju odpre ogromno prostora za vnos melodije za katero večkrat skrbi živahna in razgibana bas linija Bernarda Pintarja. Skupina preizkusi več ritemskih preobratov na skladbo, kar dodaja glasbi občutek spontanosti, »trip-oidnosti« in utrjuje element »presenečenja«. Poleg programskih zank na kitari, se Zlatko večkrat poslužuje izkoriščanja mikrofonije, s katero kontrastno nadgrajuje samo zvočno krajino, kot tudi dramatizira posamezna razpoloženjska stanja.
Žanrske »prekretnice« so, lepo občujejo med seboj, pustite se presenetiti, naj vas glasba zapelje. V občem seštevku ustvarjajo Vibesonic Jam osebno izkaznico alternativnega instrumentalnega rock groovea in glede na repeticijo nekaterih vodilnih motivov skozi skladbe ter »sanjavo tripoidnost«, ki te lahko zapelje v svojstven svet, če se mu uspešno prepustite, pa se spogledujejo na albumu »Suring To The Moon« resneje tudi z elementi tako imenovanega post rocka. Poslušanje glasbe novega albuma evocira tudi tokrat občutja psihadeličnosti, kot tudi »space rock« obešenjaštva (album nosi več kot prikladen naslov).
Naslovi skladb niso kar tako »iz trte izviti«. Bend skuša ujeti karakter skladbe, ga oživiti in tako popeljati poslušalca v sedem zgodb, sedem ločenih entitet. Zato so razpoloženjski odkloni jasni med temi zgodbami. Že uvodna Peacock Dance se suče živahno v sozvočju divje, na trenutke že kar v »besnilu« kipeče ritmične kinetike, v občutjih pa si ni težko predstavljati norega pava, ki »trpi« pod težo testosteronov. Najlaže dostopna skladba albuma je Holidays, ki se razvija »lenobno« in ustvarja občutek lagodja, skozi katerega se prikrade tudi ščepec mediteranskega piša. Ker smo Slovenci tako ali drugače skozi stoletja povezani z balkanskim polotokom, kar se odraža tudi v ustvarjanju glasbe, ne preseneča odločitev skupine, da vključi na album tudi skladbo, kjer diši njena muzikalična drža izrazito po »balkansko«. Spodobno okrepljena seveda s kitarskim oziroma pravim Vibesonic Jam »šundrom«! Zato tudi nosi več kot prikladno ime (Balcanoiser).
Želite idealno kombinacijo dveh skupin za mini turnejo po Sloveniji? Dubzilla in Vibesonic Jam! »Surfing To The Moon« je, kot povedano, prikupno razrahljan album, ki navkljub mnogoterim izletom v svet improvizacije hitro leze v uho. Čeprav so Vibesonic Jam v ekspresivnem smislu svetlobna leta oddaljeni od skupin tipa Hidria Spacefolk, Kingston Wall, Quantum Fantay ali Ozric Tentacles, bi jih ljubitelji omenjenih skupin kaj lahko hitro »posvojili« in umestili v svoj priljubljeni glasbeni repertoar.
na vrh