Obalni indie rockerji »mračnih razgledov« Noair, se po treh letih od izida studijskega prvenca »Existential«, vračajo z njegovim naslednikom »Superhuman«. Bend je s prvencem nakazal veliko ambicioznost, obenem pa je z njim nagovarjal še nekoliko plaho, s kančkom začetniške naivnosti v potezah aranžiranja. No naslednik »Superhuman« deluje občutno bolj zrelo in modrejše ter prinaša absolutno nadgradnjo vsega, kar je bilo moč užiti na »Existential«, s tem vred, pa v letošnjem letu tudi enega boljših glasbenih dosežkov na obči alternativnorockovski sceni Slovenije.
Bend je v zadnjih treh letih napredoval v vseh pogledih. Med fanti so dodatno zrasle kemične vezi, ekipa se je, kar se tiče osnovnih glasbenih usmeritev, v glavah povsem poenotila, takšna enovita osredotočenost skupine, pa je tako posledično prinesla kreposten studijski dosežek, na katerega je zasedba lahko zelo ponosna, saj ji odpira vrata na stežaj tudi za nastopanje v tujini. Čeprav ni res, delujejo vse poteze na novem albumu, kot da bi bile izvedene s peresno lahkoto.
Gremo k vsebini. Kremenita nadgradnja produkcijske slike, kjer blesti kontrastno zapolnjevanje razpoložljivega spektra zvočne slike in diha album posledično živo tridimenzionalno ter dinamično ob siceršnjih trikih moderne estetike oblikovanja zvoka. Kitare so sicer rockovsko hrupne, vendar držijo tisti jangle odzven, ki pa je barvito afektiran z donečimi »echo reverbi«, kar dostavlja prefinjeno art konturo jasno zaznavne tendence skupine za iskanjem zvočno-atmosferične grabežljivosti izdelka. Bend je na novem albumu zrasel v suverenosti. Tako komponistični, kot izvedbeni. To potrjuje niz kompozicij, ki so vse po vrsti silno kakovostne, dovršene in nosijo vsaka zase zaključeno izdelan karakter. Bend je znatno bolj premišljeno in z znatno višjo mero perfekcionistične zavzetosti pristopal do finalizacije točk albuma. Zlasti to velja za delo kitar, ki ob siceršnji ostro zarezani estetiki fraziranja, zelo spretno izkoriščajo tudi razpoložljiv prostor za dodajanje afektiranih (sintetiziranih) zvočnih pastel, kar poglablja sam atmosferični drama teater albuma. V primeru Noair artizma je to tista zaznavna »črnina«, ki je sedaj še bolj črno poudarjena in podana.
Bend nosi nekaj zaznavnih vzporednic s »post-punk revival« momentom rock'n'rolla. Zlasti ob ritmiki in zvoku vodilnih kitarskih fraz silijo v asociacije zasedbe, kot so Franz Ferdinand, Mando Diao tudi White Stripes, obenem pa eksperimentalna narava albuma namiguje, da so morali fantje odraščati tudi ob navdihovanju nad zvočno estetskim raziskovanjem, ki so ga v svojem artizmu od nekdaj ubirali Radiohead. Vrhunec eksperimentiranja z zvokom, pa tudi slogom, doseže album »Superhuman« ravno v svojem zaključku z najdaljšo skladbo albuma Canvas For Thoughts, s podaljšanim instrumentalnim izhodom, kjer se skladba razvije v slikoviti »koncertni« jam. Skladba kot je Clockwork Dance je primer silno izbrušene estetike prefinjenega komponiranja, kjer se razgalja nekaj sunkovitih razpoloženjskih obratov znotraj skladbe, kar je posledica razgibanosti motivskega sosledja znotraj skladbe. Ta skladba zahteva vse prej, kot trivialno etiko komponiranja, obenem pa nagovarja poslušalca povsem nepretenciozno, »prijazno« in v siju velike muzikalnosti, kar je le dokaz občutnega artističnega zorenja, skozi katerega je šla skupina v zadnjih treh letih. Gotovo ena najmočnejših točk skladb albuma »Superhuman«. Bend je zelo dobro osvojil tudi pojem sofisticiranega pristopanja. To se odraža denimo v skladbi dveh odločnih atmosferičnih kontrastov, ki jo niza preklapljanje med mirnimi pasažami, kjer je zahtevana filigranska mehkoba ter tistimi, ki so z intenzivneje založeni z rockovskim decibeli kitarskega fraziranja (skladba Colours).
V vokalnem oziru je Maks Bambič na novem albumu odločno napredoval. Njegove vokalne linije so v izbranem melosu vodilnih napevov, znatno bolj fokusirane, izvedene z znatno mero suverenosti in barvito estetiko oživljanja emocij in strasti. V bistvu je Maks s svojim vokalnim napredkom odločilni faktor, ki bistveno pripomore k znatni nadgradnji celokupne vsebine tega izdelka, še posebej ko ga primerjamo s studijskim prvencem. Pevčev napredek je občuten tudi v optimalnem izkoristku angleškega jezika v verzih, kjer rokuje zelo spretno tudi z izrabo metrike v verzih.
Izredno lep in vsebinsko detajlno zloščen indie rock album, na katerem se Noair predstavljajo, kot suverena glasbena entiteta, jasnega fokusa in glasbene vizije. Na tem albumu je skupina definirala svoj lastni avtorski artizem, ki dostavlja visoko inteligenten izdelek, na katerem je kup filigranskih zvočnih fines okusnega eksperimentiranja, ki nikdar ne zapade v ekscese čudaštva, s čimer bi se lahko porušila kompaktnost kompozicijam. Nasprotno. Noair natanko vedo kje poteka ta razmejitev. »Superhuman« je album poln inteligentnega indie rocka, s katerim si bo skupina gotovo razširila bazo oboževalcev, jedrnato izpovedna vsebina nekaterih točk albuma, pa lahko potrka tudi na programe neodvisnih radijskih frekvenc.
na vrh