Edguy: Superheroes

Superheroes je "maksi singlica", s katero ponujajo Edguy prvi bežen vpogled v studijski album "Rocket Ride" (2006). Kot je v navadi, nas skupina tudi to pot ni razočarala. Glasbe je preko 25 minut in to je tisti tip tovrstnih izdaj, kateri ne vsebuje prezentativnega "singlea" v šestih različnih verzijah, ki bi (ceneno) vlekel za nos ljudi, pač pa je poleg njega še pet popolnoma drugačnih skladb. Te se za povrhu vsega ne nahajajo na "Rocket Ride" studijskem albumu.

Skladba Superheroes je dokaj neznačilna za Edguy. Po srednje hitrem tempu in motivu na klaviaturah skoraj uspešneje osvežuje spomin na otvoritev plošče "Mandrake", kot pa na "Hellfire Club". Človek ob tem kaj kmalu ugotovi, da nosi komad ob sicer prepoznavnem Edguy pompu riff, ki je bližji "hard rock" prvinam, kot samemu power metalu, ki ga goji skupina. S pospešenim Spooks In The Athic skupina potrjuje prirojeno bit za pefinjeno združevanje melodike in udarnosti, ki je pač njihova ustaljena in iskana zaščitna znamka. Uspavana Blessing In Disguise nosi prelep kontrast med plovbo skozi čuten predrefren in melodično izpiljen refren, ki ga zaznamujejo imenitni večdelni vokalni zbor ob središčno nameščenemu vokalu Tobiasa Sammeta, skladba maksi singla, kjer dominira Sammetov vokal. Vrhunec albuma pa potrjuje usodno večno obsedenost skupine s Helloween (Da! Brez Helloween ne bi bilo Edguy!). Tu se na vokalnih delnicah izmenjujeta Michael Kiske (ex-Helloween) in Tobias Sammet. Maksimalno navita power otvoritev napoveduje pravo metalsko himno, ki za šalo prevesi tehtnico sebi v prid in prevzame prvo atrakcijo tega "sinlglea". Vanjo se v srednji del skladbe vključuje zanimiv motiv, ki z izbranimi vokalnimi multiharmonijami vleče na nekaj kar so nekoč počeli veliki The Queen. Gre za vsega skupaj 7 minutno skladbo, ki deluje kot mini ep, saj je v njej nanizana lepa kopica barvitih motivov ter tempov, ki se skladno okusno prelivajo med seboj. Edguy kvaliteta pač. The Spirit s keltsko obarvanim akustičnim motivom v predrefrenu in AOR hard rock zapeljano udarnostjo, znova preseneča saj gre za nov odklon skupine od njenih ustaljenih power metal smernic, preseneča pa tudi zato, ker skladbi ob tem popolnoma nič ne manjka. Eguy so se še enkrat več spretno izvili! Za konec je tu še orkestralno začinjena verzija Superheroes, s pianom v središču, ki bo raznežila romantična metalska srca.

Kaj reči še drugega kot to, da je Supeheroes "maksi single", ki ga Edguy fani morajo imeti. Odveč je metati vstran besede, da kdorkoli simpatizira z metalom, ki v osnovi bazira na Iron Maiden šoli, ne bo naredil sebi prav nobene velike škode, če preveri "Superheroes", izdajo Edguy, ki je za skupino sveža saj ponuja nekaj zanimiv slogovnih odklonov, vendar vse pod absolutno dominacijo znane in priznane Edguy melodično udarne perfekcije. Vznemirljiva predhodnica albuma "Rocket Ride" torej.