Joe je prešeren nasmejan fant, v kar vas bo prepričal tudi pogled na naslovnico njegove nove plošče "Super Colossal". Kot tak dokazuje Joe, da mu energije preprosto ne more in ne zna zmanjkati. Pozitiva vse povsod! Bodisi G3, bodisi različna gostovanja po odrih, bodisi solo kariera. Joe je na ustvarjalnem vrhuncu svoje kariere! Nova plošča "Super Colossal" je za tiste, ki se vam mudi in ne da brati vsega, ena boljših stvaritev Satrianija. Združuje znova lepo število pesmic in ob tem se človek zamisli, kaj sploh še lahko pove? Kaj ni dovolj osem komadov brez kakih dodatnih "filler" pesmi? No Satriani me je zlahka demantiral in pokazal, da mu idej nikakor ne zmanjka. Prepričljivih glasbenih idej, ki poslušalca uspejo potegniti nase in pravzaprav pozitivno šokirati s poslušljivo drugačnostjo in svežino.
Otvoritev je v slogu naslova plošče. Pesem Super Colossal ima masivno zaveso kitarskega "sinthesyzer-ja" in "power" ritem linijo, ki takoj požene adrenalin. Produkcija je ujela potrebno živost. Čuti se, da je Satriani zajadral v zrela leta in opustil tipičen strogi fokus, ko mora biti kitarski solaži vse absolutno podrejeno. Bas in bobni so živahni in intenzivno sodelujejo v Satrianijevem svetu neskončno presunljivih kitarskih avantur. Satriani je izmed vseh "ultra supersoničnih kitaristov" moderne ere od Vaia pa do Malmsteena (če želite), ki so s šolskim znanjem oboroženi do zob in naprej, tisti možakar, ki ponudi pravšnjo zmes vražje dobrih kitarskih vragolij, ki so oblečene v vselej sila poslušljivo formo skladb, ki učinkujejo takoj na prvo poslušanje. Satriani ne forsira zadeve, pač pa ostaja v mejah normale in plošča "Super Colossal" nosi lepo vidno rdečo nit. Je lahkoten rock album, ki se v isti sapi sprehaja popolnoma svobodno med različnimi žanri, kar pomeni da premore Joe tisto redko, a iskano vrlino, da servira izdelano glasbo naravnost za v uho. Ob tem, pa si zna mojstrsko utirati pot lastno prepoznavne ekspresije, ki ne pomeni nič drugega kot svobodo kreiranja glasbe.
Just Like Lightin' nosi "funky disco seventies feel" in predstavlja kot tak nepričakovan preklop dinamike albuma in pred očmi se zlahka pojavi slika Bee Gees. V It's So Good si ni težko predstavljati 50 letnih očkov, ki poplesujejo v Havaji srajčkah s koktejli v rokah nekje daleč stran od vseh skrbi. Sledi "našponana" vožnja skozi Redshift Riders orientalskega prizvoka in nadaljevanje plošče s "power love" balado Ten Words, kjer Joe briljira v izbiri preprostega riffa, okusno zabeljenega s solažami.
Mojster se v nadaljevanju duhovito poigrava s svojo igračko zlasti v svečani A Cool New Day, naprej z ledeno "moody" psiho futurističnim sprehodom One Robot's Dream, zasukano sanjavo The Meaning Of Love, kateri sledi lahkotno zapeljana Made Of Tears ter eden vrhuncev plošče, "aliensko" dramatična Theme for a Strange World. Plošča v redosledju teh pesmi dosega nekako najimpresivnejše trenutke dinamičnih obratov vzdušij. Album zaključi Crowd Chant, tipična himnično zasnovana pesem koncertih dvoran, skrižana s klasičnim "barocco" motivom.
Satriani je ponudil zrel album, ki je perfektno usklajena zmes lahkotne "rockovske" poslušljivosti, zaznamovane z atributoma udarne kitarske voltaže in mehke prefinjenosti Joejevega genija v enako odmerjenih dozah skozi ploščo. Satrianiju, kot solistu/komponistu, je mnogokrat očitana izumetničena instantnost glasbenih form, a "Super Colossal" se lahko pohvali z nasprotnim. Je čutna in radoživa plošča na kateri Satriani nima egocentričnih popadkov, pač pa ponuja užitke v impresivnih celih melodijah, kjer so solaže položene v popolnoma pravih odmerkih in na popolnoma pravih mestih. "Satch" je naredil ploščo z izrednim občutkom, po čemur je sicer znan, a to pot mu je z uporabo te veščine uspelo spraviti od sebe album, ki v tem še posebej izstopa izmed vseh v zbirki njegove bogate diskografije.
na vrh