Ah Dave, Dave zadnje čase smo se po čelih z dlanmi tolkli predvsem zaradi tvojih paranoičnih izjav o Obami, teorijah zarot in zaradi tvojih konservativnih republikanskih oslarij. A ker je važna glasba (»Listen to Music, Not Rumors!«) lahko tisti, ki mu je zares pomembna, tvoje bedastoče z nekoliko več truda tudi obide in jih ignorira. Naj torej govori glasba so rekli Megadeth in lanskega avgusta naznanili, da bodo začeli s snemanjem novega albuma. Letošnjega februarja je album, ki so ga posneli s producentom po imenu Johnny K in to v Mustainovem studiu Vic's Garage, dobil ime Super Collider, izšel pa je pri Mustainovi založbi Tradecraft.
Čisto prvi kratki izseki iz studia, ki so jih predhodno objavili so obetali precej, saj ni manjkalo hitrih in agresivnih rifov, a je velike upe na realna tla spravil prvi single, naslovna skladba, ki zveni v najboljšem primeru kot slab ostanek z albumov Cryptic Writings/Risk. Obupni, dolgočasni in radiu prijazni skladbi je sledil Kingmaker, ki pa je z rušilno thrash energijo, dobrim rifanjem in atmosfero komada kot je na primer Headcrusher, obetal veliko več. Kljub temu se je novo ploščo še vedno jemalo z rezervo, predvsem zaradi čudne izbire producenta (Johnny K je znan po produciranju Disturbed), Mustainovih nebuloz o gostovanju Willieja Nelsona na albumu in nazadnje z novico, da bo na albumu gostoval David Draiman (Disturbed, Device). Ha?
In kaj je rezulat? Glavna in največja težava nove plošče so v prvi vrsti slabo in ubogo strukturirani komadi. Ti v večini primerov s thrash/speed metalom nimajo prav dosti skupnega, saj je Super Collider žanrsko še najbližje hard rocku. Ni problema, tudi to bi se dalo zlahka prebaviti, saj so Megadeth v preteklosti izdali že nekaj povsem solidnih hard rock komadov (Trust ipd.), a kaj ko skladbe muči huda stagnacija, ki ni ne tič ne miš. Ves čas te Megadeth tako držijo v pričakovanju, kdaj bo udaril res dober rif ali udarna pasaža… A se to nikoli ne zgodi. Kje so dobri stari Megadeth, ki so bili kot vlakec smrti pri katerem nikoli nisi zares vedel kaj te čaka za ovinkom? Tega so bili Megadeth še vedno sposobni tudi z novejšimi albumi Endgame in Th1rt3en, petinštirideset minut Super Collider pa je z redkimi izjemami čisti dolgčas in vsekakor najslabši Megadeth izdelek od The World Needs a Hero, morda celo od kontroverznega Risk. Namesto med brzice nas Megadeth na Super Collider pahnejo v stoječo, blatno mlakužo polno naplavin.
Hiter pogled na avtorstvo skladb namiguje na verjetno največjo težavo – Mustaine se še vedno trmasto in krčevito oklepa solo avtorstva. Nekaj več kitarske pirotehnike in thrash energije Megadeth tokrat pokažejo le s Kingmaker, Built For War in The Beginning of Sorrow, pri katerih si Dave avtorstvo deli s svojimi sočlani. Sicer pa večino skladb pesti pomanjkanje pestrejšega sprehajanja po kitarskem vratu (veliko večino rifov predstavlja ponavljajoče se tri-štiri akordno zaporedje) in preprosta naravnanost z zelo povprečno, zamorjeno predstavo prav vse četverice. Kje je zdaj Mustainovo širokoustenje o najboljšem kitaristu v skupini do sedaj (Chris Broderick)? Mustaine se na Super Collider znova poigrava s komercialnejšimi prijemi ter preprostimi skladbami in z njimi verjetno znova cilja na visoke uvrstitve na glasbenih lestvicah. A kaj, ko je prav v vsakem komadu moč najti črno piko, ki se je ne da spregledati. Če boste iskali besedila, ki so bila nekoč inteligentna in socialno/politično/družbeno kritična se boste trudili zaman. Vse skupaj namreč zveni kot pridiga (ne jejte drog, pomagajte prijateljem itd.), pa še to z obupnimi besedili tipa »Burn baby burn, because it feels so good.« Še dlje gre Mustain z The Blackest Crow na kateri naj bi prvotno gostovala Willie Nelson in/ali Miranda Lambert in se začne celo z banjo/bluegrass/country uvodom. Nikoli si nisem mislil, da bo v enem stavku uporabil besedi Megadeth in banjo.
Nekaj svetlečih trenutkov Super Collider kljub temu ima. Poleg že omenjenega rušilca Kingmaker, je tu še agresivnejši Built For War (ki jo sicer pokvari Mustainova vokalna predstava pri kateri zveni kot prehlajena žaba), solidno osrednje delo Dance in the Rain (obetajoč komad pokvari obupno Draimanovo »petje«, ki zveni kot, da bi ga tiščalo na stran), The Beginning of Sorrow, ki spomni na ero albuma Youthanasia, ploščo pa v stilu rušilne otvoritve na podoben način zaključi Don't Turn Your Back… in lepo zaokroži celoto. Komad preseneti predvsem z "hendrixovskim Little Wing" uvodom, ki nato eksplodira v najhitrejše trenutke plošče in brez dvoma najboljše rifanje na plošči, ki ga spremlja artilerijsko Droverjevo sinkopirano bobnanje. Za konec Megadeth prvič po letu 1988 (Anarchy In the UK, album So Far, So Good… So What!) ponudijo še priredbo, tokrat Thin Lizzy klasike Cold Sweat, ki se v Megadeth svetu znajde odlično in predstavlja celo enega boljših trenutkov albuma.
Kaj ti torej ostane, če lahko na albumu našteješ le tri, štiri dobre trenutke pa še to je eden od njih že slišani single, drugi pa (sicer odlično izvedena) priredba? Bore malo. Če je to vse kar zmore (Mega?)Dave po skoraj tridesetih letih delovanja, je morda napočil čas, da razmisli o upokojitvi. Megadeth na Super Collider namreč niso nadzvočno hitri trkalnik delcev, temveč zarjavelo in škripajoče kolo, ki se ga trudi vrteti ostareli in debeli hrček.
na vrh