Regulus je ime, za katerim stojita dva izjemno zanimiva glasbenika, Marjan in Slavko Lebar. Oba sta namreč legendi v slovenskem glasbenem prostoru, saj sta v sedemdesetih ujela takratni fenomen progresivnega rocka in ga v skupinah Izvir ter Predmestje prenesla tudi na slovenska tla. Kasneje sta delovala v zasedbi Spin, ki je žal neuspešno lovila naklonjenost slovenskih radijskih valov in vseskozi ostajala v senci uspešnejših zasedb (slogovno mi pridejo tu na um Pop Design), čeprav bi si zaslužila večjo prepoznavnost ter veljavo.
Pred nekaj leti sta oba brata skušala obuditi zasedbo Pirat, ki je kasneje prešla v Morning Fire, ta pa se je dokončno preimenovala v Regulus. Marjan in Slavko sta od nekdaj veljala za glasbena perfekcionista. To se čuti ne le v strukturi skladb zasedbe Spin, pač pa tudi v filigranskemu detajliranju glasbenih aranžmajev. Ko prisluhneš strukturi solaž Slavka Lebarja, ni namreč nič presenetljivega, če vzbujajo le te asociacije o Nealu Schonu (Journey) in še kakšnem kitarskem mojstru, kjer stopa v absolutno ospredje vzdrževanje zapomnljivih melodij.
Kakorkoli je tokrat govora o dveh glasbenih odličnjakih, pa žal album »Suoni«, še zdaleč ne predstavi te kvalitete tako, kot bi si oba glasbenika zaslužila. Pri Regulus sta namreč dopustila preveč demokracije. Zato se je vokalist Jani Krmac odločil, da bo spesnil besedila v italijanskem jeziku. Besedila za hard rock ploščo, ali raje recimo melodično hard rock ploščo, ki nosi elemente AOR glasbe, spisano po slovenski glasbeni recepturi. Gre torej za edinstven fenomen, ko Slovenci v hard rocku ne pojemo v slovenskem, ne angleškem jeziku, kar bi bilo pričakovano, pač pa v italijanskem.
Album »Suoni«, navkljub potencialu aranžmajskih struktur in ustreznem formatu vodilnih kitarskih riffov preprosto ne diha. Jani Krmac je prešibak vokalist in preprosto neizrazen v miksu zvočne slike, kjer je njegova šibka vokalna predstava včasih malodane prekrita s spremljavo instrumentov. Tudi melodije, ki jih fant izbira za petje verzov, ohranjajo ogromno rezerve. Z nekaj več zavzetosti in poglabljanja, bi lahko v ponujenih kitarskih riffih z vokalnimi melodijami iztržil več melodičnega pompa, bombastike, kar je v žanru melodičnega rocka in AORa nujni element. Vemo, da je italijanski jezik zelo melodičen in neverjetno speven. Izbira njegove rabe ni neumestna. Le interpretacija je skrajno nerodna. Še več. Večkrat deluje premalo čuteče. Ko album »Suoni« primerjaš z deli domorodnega Italijana Vasca Rossija s katerim sta na albumih sodelovala med drugim Slash in George Lynch (Dokken), so vsi odgovori na dlani. Zato ne čudi, da so vrhunci albuma tri »neitalijanske« skladbe in sicer dve tisti, ki sta zadržali besedila v slovenščini (Lahka izmena, Fenderca) in zaključni instrumental Orient Express. V obeh skladbah, ki sta odpeti v Slovenščini, je ironično to, da Krmac šele tu izkaže svoj pravi vokalni potencial.
Album »Suoni« torej ne steče. Kako naprej? Sprejeti odločitev ali ustvarjati besedila v slovenščini, ali angleščini. Magari za začetek posneti še enkrat taisti album, z drugim producentom. Nemara celo z novim pevcem, a obvezno z boljšo produkcijo, saj kitare, bas kitare in vokal v linijah niso razločni, zato je sicer šibka vokalna izvedba dodatno večkrat prekrita s kitaro in bas kitaro, prav tako pa »škatlasto« iztopajoči bobni, ki zvočijo »enodimenzionalno«, nikakor ne dajejo pravega »udarca« v ritmičnih ključih skladb. Kitari sta občasno (na posameznih delih albuma) v miksu zvočne slike pretiho nastavljeni. To ponazarjajo zlasti prehodi, kjer ostajajo enoglasni kitarski okraski nad riffom, v miksu zvočne slike v podrejenem položaju.
Glasbenika, kot sta Marjan in Slavko Lebar si namreč zaslužita najboljše sodelavce in najboljše okolje za snemanje albumov. Solaže Slavka Lebarja ostajajo prava poezija in k sreči edina prava svetla točka tega albuma, ki bi v neki drugi zgodbi lahko zasijal znatno intenzivneje. Upajmo, da je ta spodrsljaj dobra učna lekcija in da bo že naslednji ustvarjalni korak prinesel tisto, kar od obeh glasbenikov pričakujemo in zahtevamo. Naj jim gornji stavki vlijejo še več ustvarjalne zagrizenosti in poguma.
Regulus - Cose Che Non Esistono:
na vrh