Nekdanji prvi glas legendarne skupine Marillion, Derek Dick oziroma Fish, je navdih za svoj četrti solo album z originalnim materialom, »Sunsets On Empire«, dobil potem, ko je v prvi polovici devetdesetih pretresen spremljal novice z balkanskih morišč, predvsem iz Hrvaške in Bosne, kateri je obiskal v sklopu koncertne turneje, ob čemer seveda ni mogel resnično doumeti kako je nekdanja skupna država južnih Slovanov propadla na tako krvav način. Nekatera besedila na »Sunsets On Empire« so se dotikala tedaj ravno končane bosanske vojne, medtem ko so bila druga bolj tipična za Fishevo običajno, družbenokritično ter lirično poezijo.
Pri pisanju večine del je Fishu pomagal dandanes kultni, tedaj še relativno obskurni mecen progresivnega rocka Steven Wilson iz skupine Porcupine Tree, ki je poskrbel tudi za dodatno kitaro, klaviature ter odlično produkcijo enega izmed boljših in najtrših samostojnih albumov v karieri škotskega gorjana. Wilsonovega skladateljskega pečata na posameznih kompozicijah ni mogoče zgrešiti, medtem ko je na zaključni uspavanki »Say It With Flowers« kot skladatelj pomagal Tim Bowness, Stevenov stari pajdaš iz skupine No-Man. Od 'standardne' spremljevalne ekipste sta bila tu vnovič oba kitarista, se pravi Frank Usher in Robin Boult, medtem ko je za večino klaviatur spet poskrbel Foss Patterson, katerega dobro poznajo tudi privrženci skupine Camel.
Že uvodna stvaritev, »The Perception of Johnny Punter«, kjer Fish s specifičnim vokalnim kameleonstvom uprizori brezkompromisen portet tipičneg ignorantskega zahodnjaka, bržkone Američana, kateremu je dobrobit planeta Zemlja deveta briga in kateri še ni nikdar slišal za Bosno, je bila po zaslugi pekočega kitarskega rifa najtrša stvaritev v Fishevi dotedanji solo karieri. Za nadvse okusno zabelo v refrenu poskrbijo spremljevalne pevke. Ta stvaritev se je med privrženci hitro priljubila, kar velja tudi za nekoliko bolj akustično usmerjeni »Goldfish & Clowns«, kateri vsebuje izjemno lep refren pa tudi nadvse hrustljavo kitarsko solažo.
»Change of Heart« je še ena relativno umirjena skladbica z luštnimi, večinoma akustično naravnanimi aranžmaji, medtem ko na mračnjaškem »What Color is God?«, jedkim napadom na organizirane relgije ter rasizem, kjer je Wilsonovov skladateljski vpliv najbolj očiten, saj na trenutke spominja na pozabljeno Porcupine Tree stvaritve, po zaslugi Fishevega razjarjenega pevskega pristopa, elektronskih sintetizatorskih vzorcev in razdraženih kitarskih pasaž, stvari spet postanejo nekoliko bolj komplicirane, vendar obenem tudi bolj zanimive. S prelestnimi simfoničnimi aranžmaji prepojena sentimentalna mojstrovina »Tara«, ena izmed najlepših stvaritev Fisheve kariere, je bila posvečena njegovi hčerki Tari, katera ga je pozneje velikokrat spremljala tudi na koncertnih turnejah.
»Jungle Ride«, oda 'neprilagojencem', se odpre s kratko naracijo v Fishevem značilnem slogu, z močnim škotskim naglasom, medtem ko eklektična raba tolkal in orglic, poskrbi za nekaj vplivov svetovne glasbe in rahel afriški ambient. Na »Worm in a Bottle« se Fish, ki se to pot vnovič vokalno pošteno razpištoli, spomni na svojo neslavno alkoholno preteklost. S keltskimi godalnimi aranžmaji zabeljeni »Brother 52«, še ena solo klasika in priljubljen del koncertnih nastopov, vsebuje zabavne telefonske dialoge med Fishem in skrivnostno osebo z vzdevkom Doc. Naslovno delo, ki vsebuje počasen tempo, vendar sčasoma, predvsem po zaslugi Fisheve izborne vokalne predstave, nastane izjemna atmosfera, predstavlja enega izmed vrhuncev tega albuma.
»Sunsets On Empire« je bil morda celo najbolj spregledan dosežek v Fishevi solo karieri, ki je, predvsem po zaslugi Wilsonovega skladateljskega in producentskega prispevka, precej boljše prestal test časa kot nekateri njegovi predhodni samostojni albumi. Na žalost je »Sunsets on Empire« v komercialnem smislu pogorel, kar velja tudi za koncertno turnejo leta 1997, zaradi česar je Fish izgubil na tone denarja in je moral ukiniti svojo neodvisno založbo Dick Brothers. Od tedaj naprej je bil veliko bolj previden pri nekaterih poslovnih odločitvah.
na vrh